Tako močno opevana tema. Vsi si resnično želimo srčen, trden, ljubeč partnerski odnos. Mogoče preveč opevamo ljubezenske pravljice in romantične filme. Želimo si nekaj, česar v resnici ne razumemo povsem natančno. Če smo samski, hrepenimo po družbi, če smo v zvezi se zatikamo sami ob svoje in še ob partnerjeve čevlje. Zakaj je želja po partnerstvu tako močna? Najverjetneje zato, ker smo družabna bitja in si želimo in hrepenimo po opori, razumevanju in ljubezni nekoga ..včasih.. kogarkoli. In ko ga dobimo .. tega kogarkoli, jah.. takrat se zatakne. Takoj, ko metuljčki v trebuhu izginejo in ko hormonski naval čustev popusti, se znajdemo v vrtincu prilagajanja, ego bitk, vlečenja vrvi vsak na svoj konec. Kdo ima prav in kdo narobe. Na vrsto pridejo popularni zakonski svetovalci, dolgi klici na pomoč svojih prijateljev in realnost partnerske zveze. Nič kaj pravljično, kajne?
Sama sem v partnerski zvezi letos že okroglih 20 let. Bravo midva! Nikakor ne morem reči, da je najina pot eno samo veselje, rožice in bombončki. Je pa zelo blizu temu, če izvzamem eno vmesno leto mojega osebnostnega strmoglavljenja. Mojega-sedaj moža, sem spoznala pri svojih 17ih rosnih, prismojenih in naivnih letih. K sreči je bil on ravno tako prismuknjen kot jaz. No ..še vedno je. Jaz pa tudi.
Sama sem v partnerski zvezi letos že okroglih 20 let. Bravo midva! Nikakor ne morem reči, da je najina pot eno samo veselje, rožice in bombončki. Je pa zelo blizu temu, če izvzamem eno vmesno leto mojega osebnostnega strmoglavljenja. Mojega-sedaj moža, sem spoznala pri svojih 17ih rosnih, prismojenih in naivnih letih. K sreči je bil on ravno tako prismuknjen kot jaz. No ..še vedno je. Jaz pa tudi.
Še vedno ne vem natančno, komu naj pripišem zasluge, da sem spoznala človeka, ki me razume bolj, kot razumem sama sebe. Vendar pa se mi zdi zanimivo, da partnerja nikoli nisem iskala. Kar pojavil se je. In čisto mogoče je tu že prvi namig. Ljudje povečini hlastamo za partnerjem, misleč, da nas bo dopolnil. Zapolnil praznino, ki jo doživljamo. Da bo on/ona rešitev za našo srečo. Po mojem skromnem mnenju je pametno vlagati svoj čas in energijo v iskanje sebe kot celote. In šele, ko najdemo sebe, odkrijemo kdo smo in smo sami sebi čisto luštna družba, se sprejmemo, take kot smo, z vsemi napakicami in medaljami… šele takrat smo zelo dobro postavljeni, da sprejmemo nekoga, ki bo lahko vzporedno rastel z nami. Se smejal in jokal z nami. Ne namesto nas.
No, da se vrnem nazaj..20 let nazaj. Vedno sem bila precej poštena do sebe in si z lahkoto priznala, da nisem najbolj enostaven karakter. Odlikovala me je neverjetna trma. Največkrat v svojo škodo. Trmarila sem kar tako za hec, kdaj pa kdaj tudi zares. S seboj pa sem v zvezo privlekla še kup podzavestno naučenih navad od doma. On pa tudi. Razen trmoglavosti. Ta nikoli ni bila njegova vrlina. Hvala bogu. Po vsej logiki bi se po enem letu ali dveh moralo začeti bojevanje med nama. Ali pa vsaj zametki prepirov. To sem nekako pričakovala. To je baje normalno. V moje veliko začudenje do tega ni prišlo. Nikoli. V vseh teh letih. Zakaj? Če je pa normalno. Če tako mora biti. Menim, da odgovor leži v sprejemanju drugega. Posledica tega je odprta in sproščena komunikacija. Vse lahko poveš…tudi tisto, kar te moti. Sploh če veš, da bo na drugi strani nekdo, ki dejansko posluša in mu je mar, kako se počutiš. Tvoje pripovedi pa ne razume kot napad, ampak kot iskreno željo po tem, da med dvema ne prihaja do tihih razpok. Tako se lahko učiva drug od drugega…da se poslušava in slišiva, ter spoštujeva mnenje drug drugega. Tu ne gre za popravljanje in prilagajanje partnerja po svoji podobi. Nobeden nima pravice kaj takega zahtevati od drugega.
Vedno, ko pomislim na partnersko zvezo, mi v glavi igra pesem Zorana Predina »Ne mi dihat za ovratnik, koza nora«. Pogosto se dogaja, da zveza dveh po nekem določenem časa postane zelenjavna juha. Ne veš več ali si v tej juhi brokoli ali korenje. Vse skupaj je preveč prepleteno. Eden drugemu dihata za ovratnik in to povzroča občutek utesnjenosti in stiskanja v kot. Nobeden od para si ne zna predstavljati sebe kot ločeno osebo, s svojimi interesi, zanimanji, hobiji in svojo ločeno družbo. Nekako se izgubiš v zvezi. Jaz si partnerstvo predstavljam malce drugače. Kot dve ločeni drevesi, ki se odločita, da bosta rastli eno ob drugem. Si nudili podporo in zavetje v času viharjev. Vsako s svojim močnim koreninskim sistemom. Njune veje pa se prepletajo, njuna rast je homogena, veje v krošnji pa se morajo tudi malce prilagoditi vejam druge krošnje. Ampak sonce sije za obe drevesi in z malce potrpljenja in vztrajnosti, bosta obe drevesi zacveteli in obrodili sočne sadeže, ter hkrati neizmerno uživali v družbi drug drugega.
No, da se vrnem nazaj..20 let nazaj. Vedno sem bila precej poštena do sebe in si z lahkoto priznala, da nisem najbolj enostaven karakter. Odlikovala me je neverjetna trma. Največkrat v svojo škodo. Trmarila sem kar tako za hec, kdaj pa kdaj tudi zares. S seboj pa sem v zvezo privlekla še kup podzavestno naučenih navad od doma. On pa tudi. Razen trmoglavosti. Ta nikoli ni bila njegova vrlina. Hvala bogu. Po vsej logiki bi se po enem letu ali dveh moralo začeti bojevanje med nama. Ali pa vsaj zametki prepirov. To sem nekako pričakovala. To je baje normalno. V moje veliko začudenje do tega ni prišlo. Nikoli. V vseh teh letih. Zakaj? Če je pa normalno. Če tako mora biti. Menim, da odgovor leži v sprejemanju drugega. Posledica tega je odprta in sproščena komunikacija. Vse lahko poveš…tudi tisto, kar te moti. Sploh če veš, da bo na drugi strani nekdo, ki dejansko posluša in mu je mar, kako se počutiš. Tvoje pripovedi pa ne razume kot napad, ampak kot iskreno željo po tem, da med dvema ne prihaja do tihih razpok. Tako se lahko učiva drug od drugega…da se poslušava in slišiva, ter spoštujeva mnenje drug drugega. Tu ne gre za popravljanje in prilagajanje partnerja po svoji podobi. Nobeden nima pravice kaj takega zahtevati od drugega.
Vedno, ko pomislim na partnersko zvezo, mi v glavi igra pesem Zorana Predina »Ne mi dihat za ovratnik, koza nora«. Pogosto se dogaja, da zveza dveh po nekem določenem časa postane zelenjavna juha. Ne veš več ali si v tej juhi brokoli ali korenje. Vse skupaj je preveč prepleteno. Eden drugemu dihata za ovratnik in to povzroča občutek utesnjenosti in stiskanja v kot. Nobeden od para si ne zna predstavljati sebe kot ločeno osebo, s svojimi interesi, zanimanji, hobiji in svojo ločeno družbo. Nekako se izgubiš v zvezi. Jaz si partnerstvo predstavljam malce drugače. Kot dve ločeni drevesi, ki se odločita, da bosta rastli eno ob drugem. Si nudili podporo in zavetje v času viharjev. Vsako s svojim močnim koreninskim sistemom. Njune veje pa se prepletajo, njuna rast je homogena, veje v krošnji pa se morajo tudi malce prilagoditi vejam druge krošnje. Ampak sonce sije za obe drevesi in z malce potrpljenja in vztrajnosti, bosta obe drevesi zacveteli in obrodili sočne sadeže, ter hkrati neizmerno uživali v družbi drug drugega.
Kaj pa razširitev zveze-prihod otrok? No, to je v koncertu partnerstva nov hit, ki rabi malce več »vežbe«. Vse se lahko v trenutku postavi na glavo. Lahko se s partnerjem ne strinjata glede vzgoje in se kdaj tudi sporečete glede otrok. Pa naj bo to vedno na samem. Otrok zavoha najmanjše neskladje mame in očeta in to s pridom uporabi. Nam se doma kdaj pa kdaj dogaja, da so si mnenja različna. Vendar imava dogovor. Enkrat eden popusti, drugič drugi. Včasih si na skrivaj namigneva, kdo bo popustil. Razvila sva skrivni jezik starševstva. Tako se vsakodnevno otrokovo iskanje meja vedno zaključi: »tako kot je rekel tata ali mama ..tako bo.« Zvečer pa so na sporedu skriti sestanki, kako zadevo izpeljati brez da bi otrok posumil, da imava različno mnenje. Z možem imava sklenjen pakt starševstva. Poleg tega sva se naučila, da rabiva čas za naju. Vsake toliko greva skupaj na sprehod v gozd. Brez otrok. In tudi tema pogovora niso otroci. Ampak beseda teče o željah, ovirah, pričakovanjih, ciljih in izzivih vsakega posebej na različnih področjih življenja. Tako ostajava na tekočem in ne izgubljava stika med nama. Vedno pa pomaga, če v zvezo vneseš tudi malce lahkotnosti, prismodarij in humorja. To je priporočljiva začimba.
Da na kratko povzamem svojo idejo o partnerstvu: vsak od nas je po svoje čuden-unikaten. To je dejstvo. Prava umetnost pa je spoznati osebo, ki je podobno čudna, kot smo mi sami in na skupni, unikatni poti sprejeti, negovati svojo iskro in hkrati podpirati, spoštovati iskro partnerja. Skupaj lahko tvorita čudovit, topel in dih jemajoč kres.
Tea, Ranč Gaja
Da na kratko povzamem svojo idejo o partnerstvu: vsak od nas je po svoje čuden-unikaten. To je dejstvo. Prava umetnost pa je spoznati osebo, ki je podobno čudna, kot smo mi sami in na skupni, unikatni poti sprejeti, negovati svojo iskro in hkrati podpirati, spoštovati iskro partnerja. Skupaj lahko tvorita čudovit, topel in dih jemajoč kres.
Tea, Ranč Gaja
