ŽIVA HRANA

Živa hrana. Naslov, ki bi lahko koga spodbudil k razmisleku. Zadnje čase je zelo moderna debata okoli hrane. Vegani, vegetarijanci, mesojedci, presnojedci, celo pranojedci, visoka kulinarika, hitra prehrana, gurmani, vrtičkarji, samooskrbni, oboževalci štetja kalorij… Ljudje se radi delimo in sebe umeščamo v predalčke. Jaz jem prav, ostali pa- seveda, narobe. Tudi na področju hrane in prehranjevanja je strašansko moderno kazati s prstom in soditi druge glede njihovega načina prehranjevanja.  Kako jesti, koliko jesti, kdaj jesti, kaj jesti? Nešteto vprašanj in tematik, ki bolj kot kaj drugega, ločujejo ljudi. Moj zapis ni namenjen ločevanju in deljenju na prav in narobe. Vsak naj je, kar misli, da je zanj prav. Moj zapis je namenjen spominjanju na to, zakaj jemo. Če me moj spomin še ni do konca zapustil, smo že v osnovni šoli pri urah biologije govorili o prehrani. Nekako takole sem si zapomnila: » Naša telesa potrebujejo za pravilen razvoj, rast in delovanje določen vnos hrane. Naše celice pa pretvorijo  hrano v energijo za delovanje vseh potrebnih telesnih funkcij. » Enostavno kot pasulj, a ne?  Torej jemo, da živimo. 

​Vprašanje, ki sledi: Kakšno hrano jemo? Kot visoko razvita družba smo v povprečju zelo podhranjeni. V naših telesih primanjkuje žive hrane. Imamo sicer »polno rit vsega« in težko srečaš lačnega človeka. Vendar kljub izobilju vseh vrst hrane in prehranskih dodatkov naša telesa ječijo. Po večini zadeti od vseh ojačevalcev okusov in popolnoma odrezani od sebe, ne slišimo več lastnih teles. Ta nam cel čas sporočajo preko različnih zdravstvenih stanj, da je situacija kolektivno gledano-resna. Vedno me stisne, ko vidim s čim hranimo naše otroke. Hrana polna konzervansov, aditivov, barvil. Kje smo zgubili  materinski instinkt, ki mami sporoča, naj otroka nahrani z živo hrano? Bodo ti otroci v prehodu v odraslost sploh še vedeli, od kje naj bi prava hrana prihajala? Se bodo v šolah še učili, da se solata originalno pridela na vrtu … da raste iz Zemlje? In še eno zanimivo vprašanje. Zakaj je v sodobnem času tolikšen porast alergij na hrano? Zakaj je toliko kroničnih bolezni? Odgovor verjetno vemo ali pa se nam vsaj svita. Ampak zakaj ne naredimo nič glede tega? Zakaj se obnašamo kot noj, ki potisne svojo glavo v zemljo in se pretvarja, da nima pojma? Zakaj ne vzamemo stvari dokončno v svoje roke in prehranimo sebe in svojo družino z živo hrano? Slovenija je vendarle zelena dežela, pripravljena na rojevanje žive hrane? Mi boste rekli, da nimate časa za pridelavo svoje hrane? Razumem, nobeden nima časa. Vsem se mudi. Lahko mi tudi poveste, da se ne splača vzgajati svoje hrane. V trgovini je namreč cenejša. Tudi to razumem. Vendar bo hrana v trgovinah počasi izgubila naziv hrana. Ker to že dolgo ni. Skrbi me, ker kot družba vozimo brzi vlak po tirih pretiranega užitkarstva, iskanja bližnjic (ki to niso), brezbrižnosti celo do sebe in lastnih teles. Okuženi s črednim nagonom smo vzeli paket penzionov v hotelu Cona udobja. Pa je to res prava pot? Kaj vse se mora še zgoditi, da bomo dokončno spregledali?

Moj način življenja po večni izhaja iz mojega pogleda na prednike. Ne bom trdila, da mora biti tako kot nekoč. Moja želja je, prenesti njihovo znanje o pridelavi hrane v naš čas. Prenesti njihovo spoštovanje in vrednotenje hrane v sedanji čas. Izhajam iz male kmetije. Vedno smo imeli veliko domače hrane. Sicer mi kot najstnici to ni bilo všeč. Želela sem kupljeno mleko, čokolešnik in umeten ragu za testenine. Ker je bilo to bolj okusno in še vsi ostali so tako jedli. Da ne omenjan časa, ki sem ga v otroštvu preživljala med gredicami pri najčudovitejšem opravilu-pletju, spravilu sena za živali in ostalih kmečkih opravilih. Veliko nerganja, občasni napadi trme in upora so bili moja stalnica. Vsake toliko sem motiko in grablje zabrisala stran in po puntarsko odvihrala. Ni se mi ljubilo, bilo je vroče, mušice so pikale. Čudovito obdobje mojega življenja, vam rečem. Dalo mi je vedenje, od kje prihaja hrana in zasejalo seme znanja, kako jo pridelati. No, to seme znanja je znotraj mene spalo kar nekaj let. V času študija sem se umetne hrane najedla do vrha. Odklopila sem se od vsega, kar sem bila naučena doma. Ni bilo časa niti za razmišljanje o živi in neživi hrani. Ni se mi splačalo pridelovati svoje hrane. Potem pa KLIK. Znotraj mene se je zgodil preobrat. Postala sem mama. Materinstvo je zbudilo moje speče seme vrednotenja žive hrane nazaj v življenje. Kar naenkrat sem začutila močno željo po pridelavi svoje hrane v čim večjem obsegu. Ustvarila sem vrt, njivo, kupila kokoši in koze, sadila, okopavala, vlagala, nabirala, sušila, kuhala. Iskala sem vedno nove načine pridelave in konzumiranja hrane. Ugotovila sem, da me pridelava in predelava žive hrane popolnoma opolnomoči, mi daje smisel in se mi SPLAČA. Zakaj? Ker nanjo ne gledam z istimi očmi kot sem nekoč. Sedaj jo gledam kot vir energije, ki bo preskrbel moje telo z vsem, kar potrebuje. Tega mi hrana iz trgovskih centrov ne more ponuditi. Seveda ne morem v celoti pokriti naše prehrane samo s svojo malo kmetijo. In absolutno ni vedno luštno. Velikokrat sem kot orošena steklenica piva, roke so umazane, nohtov ne morem imeti dolgih, ter nalakiranih, po laseh in obrazu imam velikokrat zemljo. Ampak pogled na vrt, ki buhti in rodi, meditativni čas za pletje, jesensko obdobje v moji polni shrambi, zdrava družina. Takrat si rečem« To je to! To je obilje! Živa hrana za žive ljudi! »

​Moje srce kar vriska, ko vidim, da je v zadnjem času toliko ozaveščenih in prebujenih ljudi. Vsi ti posamezniki, ki si zase in za svoje domače želijo obilje žive hrane. Vedno več je ljudi, ki nabira tudi divjo hrano. Vsi ti ljudje vedo, da je za tovrstne dejavnosti potrebno malce truda, volje in veselja. Ampak na koncu je vse poplačano. Ali pa obiščejo lokalnega kmeta in ga z nakupom domače hrane podprejo. Živela zdrava kmečka pamet! Živela domača hrana in živelo življenje. Živel zdrav, opolnomočen, svoboden, živ in prijetno utrujen človek!
Tea z Ranča Gaja