ASSISI, marec, april 2016 - ZARJINI ZAPISI
Potovanje v Assisi, 31.3. – 3.4.2016
Gobavec
Vsak nosi
svojega gobavca v sebi,
Gobavca, katerega se boji,
beži pred njim,
ki bi ga najraje tajil, celo…
A ubežati mu ne more,
ne njemu, ne njegovim ranam,
ne smradu,
ne prošnji po pomoči,
ne iztegnjenim ranjenim rokam.
In nekega dne,
morda,
zbere dovolj poguma in mu ponudi roko-
gobavcu, ki živi v njem-
in v tistem trenutku
sta očiščena oba.
Molitev, ki se me je najbolj dotaknila
Moje popotovanje v srce Assisija, najlepšega mesteca na svetu
Pred kakšnima dvema mesecema sem na spletni strani moje najljubše odbojkarice zasledila povabilo za izlet v Assisi. Kar začutila sem, da bi bilo skrajno lepo, če bi se izleta udeležila. Pisala sem Maji, da sem zainteresirana. Bila je zelo vesela, da sem se oglasila. Gotovo se nisva videli dvajset ali več let. Nazadnje na Kaninu.
Nakar sem se znašla pred najtežjo preizkušnjo življenju, mož se je hudo poškodoval v prometni nesreči in je po treh mesecih umrl. Tik pred smrtjo sem gledala oddajo o smrti in v njej je bil gost Adrian P. Kezele, ki me je s svojo karizmo prevzel do take mere, da sem z njim navezala stik. Prijavila sem se na njegovo delavnico "Iztraživanje duhovne empatije" in Assisi potisnila malo na stran. Par dni pred napovednim izletom, me je Maja kontaktirala. Prosila sem jo, da mi da čas do velikonočnega ponedeljka, da se odločim. Moja odločitev, da grem na ta zlet , je padla prav na veliko noč. V ponedeljek sem šla do Maje, ki je bil zelo vesela, da grem z njimi.
31. marec 2016
Zbralo se nas je 8 žensk, z vseh koncev Slovenije, pa tudi ena Srbkinja je bila med nami. Takoj sem začutila, da so zrele ženske, ki so se odločile za pot duhovne preobrazbe. In smo krenile. S kombijem, ki ga je vozila Maja. Nanj smo naložile tudi moj "motorček". In smo šle na popotovanje v srce Italije in predvsem v lastna srca. Na poti smo se spoznavale, vsaka je o sebi nekaj povedale. Pot je hitro minila. Še zlasti je bilo lepo, ko smo prispela v Umbrijo, deželo, kjer leži Assisi. Tam je bilo že vse zeleno, toliko odtenkov zelene barve ,mislim, da nisem še nikjer videla. Bilo je čudovito sredi Apeninov ob reki Tiberi, saj smo se vozili po Val Tevere. Skratka: lepo.
Pred nami seje pojavil Assisi, slikovito mestece, ki leži nad 400 metri višine, in se pne proti gorskem masivu Subasio, ki doseže preko 1200 metrov višine. Res enkraten pogled, ki presune in se za vedno vtisne v spomin. V tako lepem mestecu še nisem bila, pa sem videla že kar nekaj sveta. S svojimi čarobnimi stavbami, zidani iz kamna, bele in rožnate barve, je povsem upravičeno dobil naziv "pink town". Začaral me je.
Prvi večer smo opravile meditacijo, ki je potekala v popolni tišini, ki je bila blagodejna in navdihujoča. Zanimivo!!! Maja je hotela nekaj glasbe, a je doma pozabila trdi disk, nakar je iskala na YU tubu Frančiškovo pesem, pa kot da bi Frančišek vedel, da se moramo prepustiti Tišini in sebi, je vsa tehnika odpovedala. Kar mi je nadvse prijalo. Povsem sem se sprostila, bila brez misli, skratka v popolni odmaknjenosti od sveta. Fantastično!
Gostila nas je Cittadella, srce Assisija, s skromnimi sobicami, ki pa so ponujale vse, kar človek potrebuje, ko se umakne daleč od ponorelega sveta. Skromno udobje v osrčju Assisija. Tako kot bi si želel Frančišek. Sama sem izklopila telefon in ga priklopila šele po prihodu domov. Popoln odklop!!!!!!!!!!!!
1.april 2016
Dan se jezačel s prvoaprilsko šalo, ki ji je Maja nasedla, tako prepričljive smo bile. Krasen začetek dneva.
Peljale smo se malo ven iz Assisija do Porcijunkule- Sveta Marija Angelska. Porcijunkula je latinskega izvora, beseda pomeni drobec. Sedanja velika bazilika skriva biser iz Frančiškovih časov- cerkvico Marije Angelske. Tukaj je Frančišek spoznal svoje poslanstvo in tudi končal svojo evangelijsko in tuzemeljsko pot, prav tu je prvič v popolnosti spoznal svojo pot resnice. Tu je tudi dočakal Klaro, izgnanko iz očetove hiše. In prav tu lahko zaslutimo njegovo ljubezen do nebeške matere.
Po vstopu v baziliko, ki je bila zgrajena predvsem zato, da obvaruje dragoceno relikvijo- prvotno cerkvico Marije Angelske in da nudi prostor številnim romarjem, ki se pridejo pokloniti Frančišku, se pogled ustavi prav na omenjeni cerkvici. V vsej svoji preprostosti, zgrajeni iz grobega kamna, potemnelega od sveč, naravnost pade v oči. Ker je to najmogočnejša relikvija, vsakdo hoče kar največ časa posedeti v njej v molitvi ali preprosti meditaciji in začutiti energije in duha sv. Frančiška. Prav zato sem se odločila za obisk muzeja, da bi se izognila množici romarjev ali zgolj turistov. V miru in tišini, z milo sakralno glasbo, sem si ogledala številne umetnine starodobnih in sodobnih umetnikov, ter celice Frančiškovih bratov.
Prižgala sem tudi svečko za nedavno preminulega moža, pa še eno za vse moje prednike, poleg očeta, matere in sestre.
Po dolgem postanku v baziliki Marije Angelske, kjer je vsaka od nas po svoje doživljala mir, spokojnost in blagodejnost energij, ki se pretakajo med obiskovalci, zlasti pa moč duha sv. Frančiška, smo se zapeljale do cerkvice in samostana sv. Damijana, ki ležita na obrobju Assisija. Vsemu navkljub je sv. Damijan ostal takšen kot ga je poznal sv. Frančišek. Na tem svetem kraju, bo večno odmevalo naročilo s križa: "Pojdi in popravi mojo Cerkev…" V cerkvici leži kopija tega križa, original pa je v cerkvi sv. Klare.
Ob vstopu na preddverje sv. Damijana , me je očaral pogled skozi vrata, pogled v atrija samostana, ki je zasijal v vsej svoji mogočnosti predvsem po zaslugi preštevilnih ciklam, begonij,…Pogled na ta čudovita stvarstva narave me je očaral, nisem in nisem se mogla nagledati prekrasnih cvetov vseh barv in oblik: ob vstopu v atrij sem se ozrla proti nebu in ugledala še en čudovit prizor: balkon s ciklamami, v ozadju pa zvonček, ki kliče k molitvi. Božansko!
Presunjena nad to preprosto lepoto, sem, invalidna kot sem, ostala kar tam in vpijala lepote narave. Presunjena v dno duše, s prekrasnimi občutki, ki so preplavili moje telo, sem z vso navzočnostjo zavesti in energijo sv. Klare in sv. Frančiška ter energijo prisotnih, vpijalato čudo s polnimi pljuči in odprtim srcem. Fascinantno!
Name je sv. Damijan naredil prav poseben vtis, ki ga ne bom pozabila nikoli. Kako preprosta in enostavna je lepota narave in stvarstva. Presunljivo!
Po ogledu sv. Damijana smo se zapeljale v Assisi, si privoščile izmenjavo občutij in se pripravile na obisk bazilike sv. Frančiška. Pogled na baziliko in samostan, ki kraljujeta nad rožnatim mestecem je tako mogočen, da ti zastane srce. Tu se nahaja mistično srce Assisija- grobnica sv. Frančiška. Množica ljudi, ki ne usahne, kaže pot do svetega mesta.
Spominska cerkev sv. Frančiška so začeli graditi 17. julija 1228, dan po razglasitvi sv. Frančiška za svetnika. Govora je o trojni cerkvi, ker so cerkve postavljene ena nad drugo. Pod spodnjo cerkvijo je kripta, kamor so telo sv. Frančiška prenesli leta 1230, ko je bila končana spodnja cerkev.
Bazilika spada med visoke dosežke italijanske umetnosti. Zunanjost je veličastna. Poseben pečat daje baziliki samostan Sacro Convento, ki jo obdaja in mogočni zvonik.
V Legendi Maior sv. Bonaventure piše, da so bratje nekoč vprašali sv. Frančiška, kje bi želel biti pokopan. Izbral si je mesto, kjer sedaj leži bazilika. Na tem hribu so obešali razbojnike in obsojene na smrt. Colle dell Inferno – Peklenski hrib, tako so ga poimenovali. Frančišek je hotel biti pokopan med razbojniki. A so kasneje hrib podarili mlajšim bratom, ki so ga preimenovali v Colle dell Paradiso – Rajski hrib.
Spodnja cerkev je v obliki hebrejske črke TAU, ki jo je Frančišek uporabljal za svoj podpis, in mu je bila zelo pri srcu.
Posvetila se bom kripti z ostanki sv. Frančiška, ki so jih leta 1230 prepeljali z cerkve sv. Jurija v z železom obit sarkofag in ga spustili globoko v kamnit steber, tla bazilike skrbno uredili in niso pustili nobene sledi. Tako posmrtnih ostankov svetnika ni nihče mogel ukrasti. Ko so v 19. stoletju končno le odkrili, kje leži sarkofag, so se odločili, da bodo okoli glavnega stebra , na katerem leži glavni oltar, zgradili podzemno cerkev. Sedanja kripta je v slogu romanike, prejšnja pa je bila v duhu klasicizma.
No, moja dekleta so se odpravila v baziliko, ki je bila polna romarjev, zato sem se sama odločila, da malo raziščem mestece, ki se mi je usedlo v srce kot najlepše mesto na Zemlji- rožnato mesto. Po ozkih in strmih ulicah sem se prebijala s svojim "motorčkom", ki je bil za, sicer vsega vajene turiste, prava atrakcija, še zlasti za otroke.
V svojem raziskovanju sem spoznala, da imajo tamkajšnji meščani velik smisel za lepoto, pa tudi za rože, ki krasijo pročelja hiš, okenske police, vrtove. Tako lepih ciklam, hortenzij in drugega cvetja še nisem videla. Kot bi se duh sv. Damijana preselil še v rožnato mesto. Lepota brez primere.
Ko smo se z dekleti dobile nad zelenico bazilike, na kateri je grmovnica obrezana v velik PAX- MIR, ki daje baziliki prav poseben pomen, smo bile vznesene nad občutki, ki smo jih vsaka po svoje doživljale.
MIR IN DOBRO je bila vodilna misel sv. Frančiška. Tako naj tudi ostane, smo se strinjale. V tišini in brez nepotrebnih besed.
2.april 2016
Sobota. Danes nas čaka obisk Sv. Klare oz. njene cerkve, kjer leži njeno mumizirano truplo. Sama sem se popeljala skozi vrata v mestece, ki se je radostno prebujalo. Na stojnicah so branjevke prodajale vse, kar ponuja narava v zgodnjih pomladanskih dneh. Nisem se mogla načuditi lepoti rož, ki imajo v Assisiju prav posebne, žareče barve. Kot bi bile z drugega planeta. Ne morem verjeti!
Pa se pripeljem pred baziliko sv. Klare. Presunjena se zagledam v čudovito rozeto na njenem pročelju. Ne morem si kaj, da je ne bi narisala, res prava mandala, za katero se kasneje izkaže, da je čudovitih barv, ki se prelivajo v jutranji svetlobi, ko jo pogledaš iz notranjosti cerkve. Kot da bi ugledal nekaj nadnaravnega. V srce segajoče!
Čakamo, da se vrata bazilike odprejo. Ker ugotovim, da bo gneča, se odločim za risanje omenjene rozete. Ko se moja dekleta odpravijo v notranjost, se sama napotim do bližnje trafike in kupim 10 razglednic z motivi Assisija. V oči mi pade koledar za leto 2017- Leonardo s svojimi izumi. Odločim se, da bo prav ta mojster, genij krasil moj dom.
Ko hočem plačati, se od nekje pojavi Maja, mislim da je bila z njo tudi Jasmina, pa Alenka in Andreja, ki me nagovorijo, da bi bil čas, da grem v baziliko. Pozvonimo na vratih, ki jih odprejo za invalide. In že sem s svojim motorjem v glavni cerkvi. Po premisleku se odločim za obisk grobnice, kjer leži mumija sv. Klare. Do tja pa vodi kar veliko stopnic. S pomočjo Maje in Jasmine, ob ograji, mi uspe premagati te ovire. Znajdem se pred sv. Klaro. Oprimem se rešetk, zaprem oči, nakar začutim številne mravljince, ki se od nog selijo v mojo glavo. Nepopisljiv občutek, ko začutiš energije Klarinega duha in ljudi znotraj grobnice. Ko si ENO in VSE. Napajam se pri izviru, sem neizmerno hvaležna za dano milost in se tudi iz srca zahvalim, da mi je bilo vse to dano.
Nakar postojim še pred originalom križa s križanim Kristusom z dvanajstimi apostoli, dokler me uslužbenka ne opozori, da baziliko zapirajo in me pospremi skozi vrata za invalide.
Po snidenju s Klaro se odpravimo na majhen trg z majhno cerkvijo, kjer je celica, v katero je oče zaprl Frančiška, da bi se "spametoval". Okoval ga je z verigami, mama pa je verigo razklenila in mlademu Frančišku omogočila, da j šel svojo pot, pot, ki si jo je izbral, pot razsvetljenja, ki ga je dosegel v kontemplaciji, v tišini, pri srečanju z gobavcem, ki ga je tudi poljubil, ne boječ se, da bi se okužil. Ko je namera čista, ni bojazni, da bi nase nalepil kakršnekoli negativne energije. Ko so misli jasne, je odziv telesa čist, zdravilen, ni strahu, je le vera, ki vliva moč in pogum.
Naša skupinica je sklenila krog ljubezni okoli zvonu miru. Krog, ki nas je še bolj povezal, ki nas je dokončno združil v VSE- ENO. Ko so se dekleta odpravila v cerkev, sem si natanko ogleda kip očeta in matere sv. Frančiška. Na materinem obrazu je čista milina, njena lepota je klasična in odseva čisto ljubezen. S Frančiškovim očetom se držita za roko, kar je še en dokaz več o povezanosti, ki rodi tako milostno bitje kot je bil Frančišek.
Popoldan smo preživele v samotišču, na gori, kamor je Frančišek odhajal v tišino, v molitev, vase.
Vsaka od nas je po svoje preživljala ti dve urici. Sama sem se s pomočjo Olge in Jasmine in vseh ostalih, ki so poskrbele za moj "motor" prebila čez številne stopnice, do mesta, kjer še danes raste drevo, ki je raslo že v času, ko je tam bival sv. Frančišek.
Mesto je veličastno, s tega kotička sem domov prinesla nekaj žirov in rožnatih kamenčkov, predvsem pa tišino, mir in dobro v srcu.
Vsaka od nas je v Asssisiju našla svoj košček, kjer se je polnila s čisto energijo, ljubeznijo, ki osvobaja, ki pelje tja, kamor veli srce. Kako očiščujoče!!!
Po skupnem kosilu smo se peš odpravile čez pol mesteca do katedrale sv. Frančiška. Moj motorček mi je dobro služil. Dekleta so šla vsaka po svoje, v tišino, sama pa sem se odločila da bom čas do odhoda na večerjo preživela malo po svoje. Sedela sem na točki od koder je razgled na katedralo najmogočnejši, pa tudi na Spolletsko nižino je krasen. V pomladanskem sončku sem napisala 5 kartic, ki sem jih namenila mojim najbližjim in osebi, ki je ves čas mojega "popotovanja vase" molila zame in prosila za milost.
Sledila je "zadnja večerja", ki smo jo preživele ob okrogli mizi, s krasnimi pogovori, v smehu in celo v metanju kart, kar sem doživela prvič. Bilo je nepopisno lepo.
3. april, 2016.
Po krasni noči, polni odrešilnega spanja, sem se zbudila v jutro s ptičjim petjem kot melodijo srca. Naj povem, da je Frančišek zavetnik ptic in narave, kar je tudi meni zelo blizu in mi pomeni največ. Narava, seveda.
Šle smo še zadnjič do bazilike sv. Frančiška, kjer je Maja organizirala, da so me odpeljali skozi atrij samostana v grobnico sv. Frančiška. Že ob prihodu vanjo me je zajel blažen občutek, občutek, da sem doma, da sem pri svojem Andeku, ki je pred slabima dvema mesecema odšel v večnost. Začutila sem njegovo bližino, kot da bi me sprejel v svoje naročje. Sedela sem pred oltarjem uro in pol v tišini, skorajda brez misli, prvič v življenju sem izmolila "Očenaš" za Andeka in prosila Frančiška naj ga sprejme v svoje okrilje, kjer me bo počakal do tedaj, ko se bom sama odločila, da se mu pridružim. V joku, ki sem se mu prepustila, s figurico sv. Frančiška, ki mi jo je v roke položila Sandra ob vstopu v grobnico, me je ena roka prijela za ramo in mi v naročje položila belo svečo, rekoč, naj jo dam Frančišku, ko bom pripravljena. Bila je Nataša. Ostala dekleta so bila nedaleč stran. Čutila sem njihove energije, ki so se zlivale v eno samo. BOŽANSKO.
Ko to pišem, poslušam Matta Corbyja, avstralskega kantavtorja, ki je po dveh letih tišine izdal pesem Monday, ki sega do srca. Po licih mi polzijo solze. Ne skušam jih zaustaviti. Prepuščam se milosti, ki sem je bila deležna z obiskom Assisija.
Hvala, moja dekleta, hvala Maja, da si me povabila na tako čudovito in osvobajajoče popotovanje, tudi vase, če hočete.
Hvala!!!
V Novi Gorici, od 4. do 9. aprila 2016
Potovanje v Assisi, 31.3. – 3.4.2016
Gobavec
Vsak nosi
svojega gobavca v sebi,
Gobavca, katerega se boji,
beži pred njim,
ki bi ga najraje tajil, celo…
A ubežati mu ne more,
ne njemu, ne njegovim ranam,
ne smradu,
ne prošnji po pomoči,
ne iztegnjenim ranjenim rokam.
In nekega dne,
morda,
zbere dovolj poguma in mu ponudi roko-
gobavcu, ki živi v njem-
in v tistem trenutku
sta očiščena oba.
Molitev, ki se me je najbolj dotaknila
Moje popotovanje v srce Assisija, najlepšega mesteca na svetu
Pred kakšnima dvema mesecema sem na spletni strani moje najljubše odbojkarice zasledila povabilo za izlet v Assisi. Kar začutila sem, da bi bilo skrajno lepo, če bi se izleta udeležila. Pisala sem Maji, da sem zainteresirana. Bila je zelo vesela, da sem se oglasila. Gotovo se nisva videli dvajset ali več let. Nazadnje na Kaninu.
Nakar sem se znašla pred najtežjo preizkušnjo življenju, mož se je hudo poškodoval v prometni nesreči in je po treh mesecih umrl. Tik pred smrtjo sem gledala oddajo o smrti in v njej je bil gost Adrian P. Kezele, ki me je s svojo karizmo prevzel do take mere, da sem z njim navezala stik. Prijavila sem se na njegovo delavnico "Iztraživanje duhovne empatije" in Assisi potisnila malo na stran. Par dni pred napovednim izletom, me je Maja kontaktirala. Prosila sem jo, da mi da čas do velikonočnega ponedeljka, da se odločim. Moja odločitev, da grem na ta zlet , je padla prav na veliko noč. V ponedeljek sem šla do Maje, ki je bil zelo vesela, da grem z njimi.
31. marec 2016
Zbralo se nas je 8 žensk, z vseh koncev Slovenije, pa tudi ena Srbkinja je bila med nami. Takoj sem začutila, da so zrele ženske, ki so se odločile za pot duhovne preobrazbe. In smo krenile. S kombijem, ki ga je vozila Maja. Nanj smo naložile tudi moj "motorček". In smo šle na popotovanje v srce Italije in predvsem v lastna srca. Na poti smo se spoznavale, vsaka je o sebi nekaj povedale. Pot je hitro minila. Še zlasti je bilo lepo, ko smo prispela v Umbrijo, deželo, kjer leži Assisi. Tam je bilo že vse zeleno, toliko odtenkov zelene barve ,mislim, da nisem še nikjer videla. Bilo je čudovito sredi Apeninov ob reki Tiberi, saj smo se vozili po Val Tevere. Skratka: lepo.
Pred nami seje pojavil Assisi, slikovito mestece, ki leži nad 400 metri višine, in se pne proti gorskem masivu Subasio, ki doseže preko 1200 metrov višine. Res enkraten pogled, ki presune in se za vedno vtisne v spomin. V tako lepem mestecu še nisem bila, pa sem videla že kar nekaj sveta. S svojimi čarobnimi stavbami, zidani iz kamna, bele in rožnate barve, je povsem upravičeno dobil naziv "pink town". Začaral me je.
Prvi večer smo opravile meditacijo, ki je potekala v popolni tišini, ki je bila blagodejna in navdihujoča. Zanimivo!!! Maja je hotela nekaj glasbe, a je doma pozabila trdi disk, nakar je iskala na YU tubu Frančiškovo pesem, pa kot da bi Frančišek vedel, da se moramo prepustiti Tišini in sebi, je vsa tehnika odpovedala. Kar mi je nadvse prijalo. Povsem sem se sprostila, bila brez misli, skratka v popolni odmaknjenosti od sveta. Fantastično!
Gostila nas je Cittadella, srce Assisija, s skromnimi sobicami, ki pa so ponujale vse, kar človek potrebuje, ko se umakne daleč od ponorelega sveta. Skromno udobje v osrčju Assisija. Tako kot bi si želel Frančišek. Sama sem izklopila telefon in ga priklopila šele po prihodu domov. Popoln odklop!!!!!!!!!!!!
1.april 2016
Dan se jezačel s prvoaprilsko šalo, ki ji je Maja nasedla, tako prepričljive smo bile. Krasen začetek dneva.
Peljale smo se malo ven iz Assisija do Porcijunkule- Sveta Marija Angelska. Porcijunkula je latinskega izvora, beseda pomeni drobec. Sedanja velika bazilika skriva biser iz Frančiškovih časov- cerkvico Marije Angelske. Tukaj je Frančišek spoznal svoje poslanstvo in tudi končal svojo evangelijsko in tuzemeljsko pot, prav tu je prvič v popolnosti spoznal svojo pot resnice. Tu je tudi dočakal Klaro, izgnanko iz očetove hiše. In prav tu lahko zaslutimo njegovo ljubezen do nebeške matere.
Po vstopu v baziliko, ki je bila zgrajena predvsem zato, da obvaruje dragoceno relikvijo- prvotno cerkvico Marije Angelske in da nudi prostor številnim romarjem, ki se pridejo pokloniti Frančišku, se pogled ustavi prav na omenjeni cerkvici. V vsej svoji preprostosti, zgrajeni iz grobega kamna, potemnelega od sveč, naravnost pade v oči. Ker je to najmogočnejša relikvija, vsakdo hoče kar največ časa posedeti v njej v molitvi ali preprosti meditaciji in začutiti energije in duha sv. Frančiška. Prav zato sem se odločila za obisk muzeja, da bi se izognila množici romarjev ali zgolj turistov. V miru in tišini, z milo sakralno glasbo, sem si ogledala številne umetnine starodobnih in sodobnih umetnikov, ter celice Frančiškovih bratov.
Prižgala sem tudi svečko za nedavno preminulega moža, pa še eno za vse moje prednike, poleg očeta, matere in sestre.
Po dolgem postanku v baziliki Marije Angelske, kjer je vsaka od nas po svoje doživljala mir, spokojnost in blagodejnost energij, ki se pretakajo med obiskovalci, zlasti pa moč duha sv. Frančiška, smo se zapeljale do cerkvice in samostana sv. Damijana, ki ležita na obrobju Assisija. Vsemu navkljub je sv. Damijan ostal takšen kot ga je poznal sv. Frančišek. Na tem svetem kraju, bo večno odmevalo naročilo s križa: "Pojdi in popravi mojo Cerkev…" V cerkvici leži kopija tega križa, original pa je v cerkvi sv. Klare.
Ob vstopu na preddverje sv. Damijana , me je očaral pogled skozi vrata, pogled v atrija samostana, ki je zasijal v vsej svoji mogočnosti predvsem po zaslugi preštevilnih ciklam, begonij,…Pogled na ta čudovita stvarstva narave me je očaral, nisem in nisem se mogla nagledati prekrasnih cvetov vseh barv in oblik: ob vstopu v atrij sem se ozrla proti nebu in ugledala še en čudovit prizor: balkon s ciklamami, v ozadju pa zvonček, ki kliče k molitvi. Božansko!
Presunjena nad to preprosto lepoto, sem, invalidna kot sem, ostala kar tam in vpijala lepote narave. Presunjena v dno duše, s prekrasnimi občutki, ki so preplavili moje telo, sem z vso navzočnostjo zavesti in energijo sv. Klare in sv. Frančiška ter energijo prisotnih, vpijalato čudo s polnimi pljuči in odprtim srcem. Fascinantno!
Name je sv. Damijan naredil prav poseben vtis, ki ga ne bom pozabila nikoli. Kako preprosta in enostavna je lepota narave in stvarstva. Presunljivo!
Po ogledu sv. Damijana smo se zapeljale v Assisi, si privoščile izmenjavo občutij in se pripravile na obisk bazilike sv. Frančiška. Pogled na baziliko in samostan, ki kraljujeta nad rožnatim mestecem je tako mogočen, da ti zastane srce. Tu se nahaja mistično srce Assisija- grobnica sv. Frančiška. Množica ljudi, ki ne usahne, kaže pot do svetega mesta.
Spominska cerkev sv. Frančiška so začeli graditi 17. julija 1228, dan po razglasitvi sv. Frančiška za svetnika. Govora je o trojni cerkvi, ker so cerkve postavljene ena nad drugo. Pod spodnjo cerkvijo je kripta, kamor so telo sv. Frančiška prenesli leta 1230, ko je bila končana spodnja cerkev.
Bazilika spada med visoke dosežke italijanske umetnosti. Zunanjost je veličastna. Poseben pečat daje baziliki samostan Sacro Convento, ki jo obdaja in mogočni zvonik.
V Legendi Maior sv. Bonaventure piše, da so bratje nekoč vprašali sv. Frančiška, kje bi želel biti pokopan. Izbral si je mesto, kjer sedaj leži bazilika. Na tem hribu so obešali razbojnike in obsojene na smrt. Colle dell Inferno – Peklenski hrib, tako so ga poimenovali. Frančišek je hotel biti pokopan med razbojniki. A so kasneje hrib podarili mlajšim bratom, ki so ga preimenovali v Colle dell Paradiso – Rajski hrib.
Spodnja cerkev je v obliki hebrejske črke TAU, ki jo je Frančišek uporabljal za svoj podpis, in mu je bila zelo pri srcu.
Posvetila se bom kripti z ostanki sv. Frančiška, ki so jih leta 1230 prepeljali z cerkve sv. Jurija v z železom obit sarkofag in ga spustili globoko v kamnit steber, tla bazilike skrbno uredili in niso pustili nobene sledi. Tako posmrtnih ostankov svetnika ni nihče mogel ukrasti. Ko so v 19. stoletju končno le odkrili, kje leži sarkofag, so se odločili, da bodo okoli glavnega stebra , na katerem leži glavni oltar, zgradili podzemno cerkev. Sedanja kripta je v slogu romanike, prejšnja pa je bila v duhu klasicizma.
No, moja dekleta so se odpravila v baziliko, ki je bila polna romarjev, zato sem se sama odločila, da malo raziščem mestece, ki se mi je usedlo v srce kot najlepše mesto na Zemlji- rožnato mesto. Po ozkih in strmih ulicah sem se prebijala s svojim "motorčkom", ki je bil za, sicer vsega vajene turiste, prava atrakcija, še zlasti za otroke.
V svojem raziskovanju sem spoznala, da imajo tamkajšnji meščani velik smisel za lepoto, pa tudi za rože, ki krasijo pročelja hiš, okenske police, vrtove. Tako lepih ciklam, hortenzij in drugega cvetja še nisem videla. Kot bi se duh sv. Damijana preselil še v rožnato mesto. Lepota brez primere.
Ko smo se z dekleti dobile nad zelenico bazilike, na kateri je grmovnica obrezana v velik PAX- MIR, ki daje baziliki prav poseben pomen, smo bile vznesene nad občutki, ki smo jih vsaka po svoje doživljale.
MIR IN DOBRO je bila vodilna misel sv. Frančiška. Tako naj tudi ostane, smo se strinjale. V tišini in brez nepotrebnih besed.
2.april 2016
Sobota. Danes nas čaka obisk Sv. Klare oz. njene cerkve, kjer leži njeno mumizirano truplo. Sama sem se popeljala skozi vrata v mestece, ki se je radostno prebujalo. Na stojnicah so branjevke prodajale vse, kar ponuja narava v zgodnjih pomladanskih dneh. Nisem se mogla načuditi lepoti rož, ki imajo v Assisiju prav posebne, žareče barve. Kot bi bile z drugega planeta. Ne morem verjeti!
Pa se pripeljem pred baziliko sv. Klare. Presunjena se zagledam v čudovito rozeto na njenem pročelju. Ne morem si kaj, da je ne bi narisala, res prava mandala, za katero se kasneje izkaže, da je čudovitih barv, ki se prelivajo v jutranji svetlobi, ko jo pogledaš iz notranjosti cerkve. Kot da bi ugledal nekaj nadnaravnega. V srce segajoče!
Čakamo, da se vrata bazilike odprejo. Ker ugotovim, da bo gneča, se odločim za risanje omenjene rozete. Ko se moja dekleta odpravijo v notranjost, se sama napotim do bližnje trafike in kupim 10 razglednic z motivi Assisija. V oči mi pade koledar za leto 2017- Leonardo s svojimi izumi. Odločim se, da bo prav ta mojster, genij krasil moj dom.
Ko hočem plačati, se od nekje pojavi Maja, mislim da je bila z njo tudi Jasmina, pa Alenka in Andreja, ki me nagovorijo, da bi bil čas, da grem v baziliko. Pozvonimo na vratih, ki jih odprejo za invalide. In že sem s svojim motorjem v glavni cerkvi. Po premisleku se odločim za obisk grobnice, kjer leži mumija sv. Klare. Do tja pa vodi kar veliko stopnic. S pomočjo Maje in Jasmine, ob ograji, mi uspe premagati te ovire. Znajdem se pred sv. Klaro. Oprimem se rešetk, zaprem oči, nakar začutim številne mravljince, ki se od nog selijo v mojo glavo. Nepopisljiv občutek, ko začutiš energije Klarinega duha in ljudi znotraj grobnice. Ko si ENO in VSE. Napajam se pri izviru, sem neizmerno hvaležna za dano milost in se tudi iz srca zahvalim, da mi je bilo vse to dano.
Nakar postojim še pred originalom križa s križanim Kristusom z dvanajstimi apostoli, dokler me uslužbenka ne opozori, da baziliko zapirajo in me pospremi skozi vrata za invalide.
Po snidenju s Klaro se odpravimo na majhen trg z majhno cerkvijo, kjer je celica, v katero je oče zaprl Frančiška, da bi se "spametoval". Okoval ga je z verigami, mama pa je verigo razklenila in mlademu Frančišku omogočila, da j šel svojo pot, pot, ki si jo je izbral, pot razsvetljenja, ki ga je dosegel v kontemplaciji, v tišini, pri srečanju z gobavcem, ki ga je tudi poljubil, ne boječ se, da bi se okužil. Ko je namera čista, ni bojazni, da bi nase nalepil kakršnekoli negativne energije. Ko so misli jasne, je odziv telesa čist, zdravilen, ni strahu, je le vera, ki vliva moč in pogum.
Naša skupinica je sklenila krog ljubezni okoli zvonu miru. Krog, ki nas je še bolj povezal, ki nas je dokončno združil v VSE- ENO. Ko so se dekleta odpravila v cerkev, sem si natanko ogleda kip očeta in matere sv. Frančiška. Na materinem obrazu je čista milina, njena lepota je klasična in odseva čisto ljubezen. S Frančiškovim očetom se držita za roko, kar je še en dokaz več o povezanosti, ki rodi tako milostno bitje kot je bil Frančišek.
Popoldan smo preživele v samotišču, na gori, kamor je Frančišek odhajal v tišino, v molitev, vase.
Vsaka od nas je po svoje preživljala ti dve urici. Sama sem se s pomočjo Olge in Jasmine in vseh ostalih, ki so poskrbele za moj "motor" prebila čez številne stopnice, do mesta, kjer še danes raste drevo, ki je raslo že v času, ko je tam bival sv. Frančišek.
Mesto je veličastno, s tega kotička sem domov prinesla nekaj žirov in rožnatih kamenčkov, predvsem pa tišino, mir in dobro v srcu.
Vsaka od nas je v Asssisiju našla svoj košček, kjer se je polnila s čisto energijo, ljubeznijo, ki osvobaja, ki pelje tja, kamor veli srce. Kako očiščujoče!!!
Po skupnem kosilu smo se peš odpravile čez pol mesteca do katedrale sv. Frančiška. Moj motorček mi je dobro služil. Dekleta so šla vsaka po svoje, v tišino, sama pa sem se odločila da bom čas do odhoda na večerjo preživela malo po svoje. Sedela sem na točki od koder je razgled na katedralo najmogočnejši, pa tudi na Spolletsko nižino je krasen. V pomladanskem sončku sem napisala 5 kartic, ki sem jih namenila mojim najbližjim in osebi, ki je ves čas mojega "popotovanja vase" molila zame in prosila za milost.
Sledila je "zadnja večerja", ki smo jo preživele ob okrogli mizi, s krasnimi pogovori, v smehu in celo v metanju kart, kar sem doživela prvič. Bilo je nepopisno lepo.
3. april, 2016.
Po krasni noči, polni odrešilnega spanja, sem se zbudila v jutro s ptičjim petjem kot melodijo srca. Naj povem, da je Frančišek zavetnik ptic in narave, kar je tudi meni zelo blizu in mi pomeni največ. Narava, seveda.
Šle smo še zadnjič do bazilike sv. Frančiška, kjer je Maja organizirala, da so me odpeljali skozi atrij samostana v grobnico sv. Frančiška. Že ob prihodu vanjo me je zajel blažen občutek, občutek, da sem doma, da sem pri svojem Andeku, ki je pred slabima dvema mesecema odšel v večnost. Začutila sem njegovo bližino, kot da bi me sprejel v svoje naročje. Sedela sem pred oltarjem uro in pol v tišini, skorajda brez misli, prvič v življenju sem izmolila "Očenaš" za Andeka in prosila Frančiška naj ga sprejme v svoje okrilje, kjer me bo počakal do tedaj, ko se bom sama odločila, da se mu pridružim. V joku, ki sem se mu prepustila, s figurico sv. Frančiška, ki mi jo je v roke položila Sandra ob vstopu v grobnico, me je ena roka prijela za ramo in mi v naročje položila belo svečo, rekoč, naj jo dam Frančišku, ko bom pripravljena. Bila je Nataša. Ostala dekleta so bila nedaleč stran. Čutila sem njihove energije, ki so se zlivale v eno samo. BOŽANSKO.
Ko to pišem, poslušam Matta Corbyja, avstralskega kantavtorja, ki je po dveh letih tišine izdal pesem Monday, ki sega do srca. Po licih mi polzijo solze. Ne skušam jih zaustaviti. Prepuščam se milosti, ki sem je bila deležna z obiskom Assisija.
Hvala, moja dekleta, hvala Maja, da si me povabila na tako čudovito in osvobajajoče popotovanje, tudi vase, če hočete.
Hvala!!!
V Novi Gorici, od 4. do 9. aprila 2016
