Živimo v svetu, ki hrepeni po dotiku. Hrepenimo po stiku. Živo bitje z živim bitjem. Nekaj tako osnovnega, prvinskega, naravnega. Pa vendar se počutimo izolirani drug od drugega. Ljudje hodimo po svetu povečini odtujeni drug od drugega. Živimo precej na površju. Izgubljamo se v vsej naglici, kaosu in obveznostih, ki nam jih ponuja današnja družba. Ni nam tuje, če se sredi množice ljudi počutimo osamljeni. Zasledila sem podatke zelo zanimive raziskave: povprečen človek sodobnega sveta se svojega mobilnega telefona dotakne v povprečju več kot 2.500 x na dan. Ob tem se mi porodi vprašanje-kolikokrat se ta isti povprečni človek dotakne svojega partnerja, svojih otrok v enem dnevu?
Ljudje smo in zaenkrat ostajamo bitja, katerih pomemben del je čutenje. Že ob rojstvu je tako pomemben prvi stik otroka z mamo. Kasneje pa otrok nujno potrebuje stik in dotik tudi vse ostale družine. Slednje v otroku vzbuja občutek varnosti, pripadnosti. Dotik je za otroka enako pomemben kot hrana, dotikanje je čustvena hrana.
Spominjam se sebe kot otroka. Nikoli nisem želela dotika. Še več, burno sem ga zavračala. Zelo nenavadno in nevsakdanje, kajne? Spominjam se, da sem tudi v obdobju odraščanja čutila močno nelagodje ob dotiku z drugim človekom. Vsak stisk roke za rojstni dan je zame predstavljal stres. Da ne omenjam objemanja in kulturne tri poljube mimo lic. Zame so bila to občutja rahle panike. Ob vsakem silvestrovanju sem se skrivala in upala, da me ne opazijo. Ob takih dogodkih sem čutila zakrčenost v celem telesu. Moj izraz na obrazu je deloval, kot bi si v usta natlačila par kislih limon. V najstništvu nisem pomislila, da bom nekoč morda spoznala fanta, ki bo, kot se za romanco spodobi, želel dotik, poljub in še kaj več. In prišel je čas v mojem življenju, ko je prišel ta fant. Uff! Najino začetno obdobje je bilo zelo podobno situaciji, ko človek želi udomačiti divjo žival. Toliko nezaupanja, trzanja, odskakovanja. Kaj naj rečem…sama nad sabo bi že davno obupala. Ampak on ni! Z neskončno mero potrpljenja me je učil dotika, stika, bližine.
Spominjam se sebe kot otroka. Nikoli nisem želela dotika. Še več, burno sem ga zavračala. Zelo nenavadno in nevsakdanje, kajne? Spominjam se, da sem tudi v obdobju odraščanja čutila močno nelagodje ob dotiku z drugim človekom. Vsak stisk roke za rojstni dan je zame predstavljal stres. Da ne omenjam objemanja in kulturne tri poljube mimo lic. Zame so bila to občutja rahle panike. Ob vsakem silvestrovanju sem se skrivala in upala, da me ne opazijo. Ob takih dogodkih sem čutila zakrčenost v celem telesu. Moj izraz na obrazu je deloval, kot bi si v usta natlačila par kislih limon. V najstništvu nisem pomislila, da bom nekoč morda spoznala fanta, ki bo, kot se za romanco spodobi, želel dotik, poljub in še kaj več. In prišel je čas v mojem življenju, ko je prišel ta fant. Uff! Najino začetno obdobje je bilo zelo podobno situaciji, ko človek želi udomačiti divjo žival. Toliko nezaupanja, trzanja, odskakovanja. Kaj naj rečem…sama nad sabo bi že davno obupala. Ampak on ni! Z neskončno mero potrpljenja me je učil dotika, stika, bližine.
Nalogo je več kot očitno opravil z odliko, saj sem se po sedmih letih zveze podala v svet masaž. Si predstavljate-dekle, ki se je od vedno balo dotika, se sedaj dotika tujih ljudi skoraj vsak dan. In pri tem naravnost uživam. Naučila sem se magije dotika. Počasi sem odkrivala, kaj v telesu naredi pristen objem. Kako zdravilno je, da se človeka dotakneš tudi z očmi, s pogledom. Verjetno vas zanima, kaj se je spremenilo, zakaj sem ugotovila, da nujno potrebujem dotik? Odgovor je preprost. Odprla sem srce. Roke so podaljšek srca. Roke govorijo jezik ljubezni. Ko ustvarjamo z rokami z odprtim srcem, se pod našimi rokami kreira izdelek ljubezni. Lahko je karkoli. Peka kruha, kuhanje, risanje, kvačkanje. Seznam rokodelstva je zelo dolg. In vsi ti izdelki lahko nosijo naš pečat. Če so naša srca odprta. Če pa vse te iste stvari počnemo z zaprtim srčnim predelom, potem je že skoraj govora o industrijskemu delu robota. Po domače povedano-štancamo. V letih, ko sem dobila prav poseben naziv-mama, sem se močno zavedala pomembnosti dotikanja. Svojima dvema otrokoma sva z možem od vedno delila neskončno objemov in vedno dajala velik pomen stika med ljudmi. Sedaj sta otroka že oba najstnika in mi je še posebej toplo pri srcu, ker se še vedno pozdravimo z objemom vsak dan, tudi če ju opazuje gruča njunih prijateljev. Dotik je v moji družini nekako spontano, pristno in naravno vtkan v naš vsakdan. Zdi se mi kot lepa popotnica, ki jo lahko starš lahko pokloni svojemu otroku.
Zato, dragi moji! Ne pozabimo na dotikanje, ne pozabimo pobožati trave, drevesa, rožic in svoje solate na vrtu. Večkrat se pocrkljajmo z našimi otroci. To krvavo potrebujejo (tudi če mogoče ne priznajo)oni in mi. Ne pozabimo pr'popat poljubčka partnerju, ko pride domov iz službe. Ne pozabimo tudi na naše živali. One so tako željne naše pozornosti in čohanja.
Ne pozabimo, da imamo srčni utrip, da nas dotik dela žive! Če je uspelo divji deklici zaprtega srca, lahko uspe vsakemu.
Tea iz Ranča Gaja
Ne pozabimo, da imamo srčni utrip, da nas dotik dela žive! Če je uspelo divji deklici zaprtega srca, lahko uspe vsakemu.
Tea iz Ranča Gaja