Živa hrana. Naslov, ki bi lahko koga spodbudil k razmisleku. Zadnje čase je zelo moderna debata okoli hrane. Vegani, vegetarijanci, mesojedci, presnojedci, celo pranojedci, visoka kulinarika, hitra prehrana, gurmani, vrtičkarji, samooskrbni, oboževalci štetja kalorij… Ljudje se radi delimo in sebe umeščamo v predalčke. Jaz jem prav, ostali pa- seveda, narobe. Tudi na področju hrane in prehranjevanja je strašansko moderno kazati s prstom in soditi druge glede njihovega načina prehranjevanja.  Kako jesti, koliko jesti, kdaj jesti, kaj jesti? Nešteto vprašanj in tematik, ki bolj kot kaj drugega, ločujejo ljudi. Moj zapis ni namenjen ločevanju in deljenju na prav in narobe. Vsak naj je, kar misli, da je zanj prav. Moj zapis je namenjen spominjanju na to, zakaj jemo. Če me moj spomin še ni do konca zapustil, smo že v osnovni šoli pri urah biologije govorili o prehrani. Nekako takole sem si zapomnila: » Naša telesa potrebujejo za pravilen razvoj, rast in delovanje določen vnos hrane. Naše celice pa pretvorijo  hrano v energijo za delovanje vseh potrebnih telesnih funkcij. » Enostavno kot pasulj, a ne?  Torej jemo, da živimo. 

​Vprašanje, ki sledi: Kakšno hrano jemo? Kot visoko razvita družba smo v povprečju zelo podhranjeni. V naših telesih primanjkuje žive hrane. Imamo sicer »polno rit vsega« in težko srečaš lačnega človeka. Vendar kljub izobilju vseh vrst hrane in prehranskih dodatkov naša telesa ječijo. Po večini zadeti od vseh ojačevalcev okusov in popolnoma odrezani od sebe, ne slišimo več lastnih teles. Ta nam cel čas sporočajo preko različnih zdravstvenih stanj, da je situacija kolektivno gledano-resna. Vedno me stisne, ko vidim s čim hranimo naše otroke. Hrana polna konzervansov, aditivov, barvil. Kje smo zgubili  materinski instinkt, ki mami sporoča, naj otroka nahrani z živo hrano? Bodo ti otroci v prehodu v odraslost sploh še vedeli, od kje naj bi prava hrana prihajala? Se bodo v šolah še učili, da se solata originalno pridela na vrtu … da raste iz Zemlje? In še eno zanimivo vprašanje. Zakaj je v sodobnem času tolikšen porast alergij na hrano? Zakaj je toliko kroničnih bolezni? Odgovor verjetno vemo ali pa se nam vsaj svita. Ampak zakaj ne naredimo nič glede tega? Zakaj se obnašamo kot noj, ki potisne svojo glavo v zemljo in se pretvarja, da nima pojma? Zakaj ne vzamemo stvari dokončno v svoje roke in prehranimo sebe in svojo družino z živo hrano? Slovenija je vendarle zelena dežela, pripravljena na rojevanje žive hrane? Mi boste rekli, da nimate časa za pridelavo svoje hrane? Razumem, nobeden nima časa. Vsem se mudi. Lahko mi tudi poveste, da se ne splača vzgajati svoje hrane. V trgovini je namreč cenejša. Tudi to razumem. Vendar bo hrana v trgovinah počasi izgubila naziv hrana. Ker to že dolgo ni. Skrbi me, ker kot družba vozimo brzi vlak po tirih pretiranega užitkarstva, iskanja bližnjic (ki to niso), brezbrižnosti celo do sebe in lastnih teles. Okuženi s črednim nagonom smo vzeli paket penzionov v hotelu Cona udobja. Pa je to res prava pot? Kaj vse se mora še zgoditi, da bomo dokončno spregledali?

Moj način življenja po večni izhaja iz mojega pogleda na prednike. Ne bom trdila, da mora biti tako kot nekoč. Moja želja je, prenesti njihovo znanje o pridelavi hrane v naš čas. Prenesti njihovo spoštovanje in vrednotenje hrane v sedanji čas. Izhajam iz male kmetije. Vedno smo imeli veliko domače hrane. Sicer mi kot najstnici to ni bilo všeč. Želela sem kupljeno mleko, čokolešnik in umeten ragu za testenine. Ker je bilo to bolj okusno in še vsi ostali so tako jedli. Da ne omenjan časa, ki sem ga v otroštvu preživljala med gredicami pri najčudovitejšem opravilu-pletju, spravilu sena za živali in ostalih kmečkih opravilih. Veliko nerganja, občasni napadi trme in upora so bili moja stalnica. Vsake toliko sem motiko in grablje zabrisala stran in po puntarsko odvihrala. Ni se mi ljubilo, bilo je vroče, mušice so pikale. Čudovito obdobje mojega življenja, vam rečem. Dalo mi je vedenje, od kje prihaja hrana in zasejalo seme znanja, kako jo pridelati. No, to seme znanja je znotraj mene spalo kar nekaj let. V času študija sem se umetne hrane najedla do vrha. Odklopila sem se od vsega, kar sem bila naučena doma. Ni bilo časa niti za razmišljanje o živi in neživi hrani. Ni se mi splačalo pridelovati svoje hrane. Potem pa KLIK. Znotraj mene se je zgodil preobrat. Postala sem mama. Materinstvo je zbudilo moje speče seme vrednotenja žive hrane nazaj v življenje. Kar naenkrat sem začutila močno željo po pridelavi svoje hrane v čim večjem obsegu. Ustvarila sem vrt, njivo, kupila kokoši in koze, sadila, okopavala, vlagala, nabirala, sušila, kuhala. Iskala sem vedno nove načine pridelave in konzumiranja hrane. Ugotovila sem, da me pridelava in predelava žive hrane popolnoma opolnomoči, mi daje smisel in se mi SPLAČA. Zakaj? Ker nanjo ne gledam z istimi očmi kot sem nekoč. Sedaj jo gledam kot vir energije, ki bo preskrbel moje telo z vsem, kar potrebuje. Tega mi hrana iz trgovskih centrov ne more ponuditi. Seveda ne morem v celoti pokriti naše prehrane samo s svojo malo kmetijo. In absolutno ni vedno luštno. Velikokrat sem kot orošena steklenica piva, roke so umazane, nohtov ne morem imeti dolgih, ter nalakiranih, po laseh in obrazu imam velikokrat zemljo. Ampak pogled na vrt, ki buhti in rodi, meditativni čas za pletje, jesensko obdobje v moji polni shrambi, zdrava družina. Takrat si rečem« To je to! To je obilje! Živa hrana za žive ljudi! »

​Moje srce kar vriska, ko vidim, da je v zadnjem času toliko ozaveščenih in prebujenih ljudi. Vsi ti posamezniki, ki si zase in za svoje domače želijo obilje žive hrane. Vedno več je ljudi, ki nabira tudi divjo hrano. Vsi ti ljudje vedo, da je za tovrstne dejavnosti potrebno malce truda, volje in veselja. Ampak na koncu je vse poplačano. Ali pa obiščejo lokalnega kmeta in ga z nakupom domače hrane podprejo. Živela zdrava kmečka pamet! Živela domača hrana in živelo življenje. Živel zdrav, opolnomočen, svoboden, živ in prijetno utrujen človek!
Tea z Ranča Gaja

Tako močno opevana tema. Vsi si resnično želimo srčen, trden, ljubeč partnerski odnos. Mogoče preveč opevamo ljubezenske pravljice in romantične filme. Želimo si nekaj, česar v resnici ne razumemo povsem natančno. Če smo samski, hrepenimo po družbi, če smo v zvezi se zatikamo sami ob svoje in še ob partnerjeve čevlje. Zakaj je želja po partnerstvu tako močna? Najverjetneje zato, ker smo družabna bitja in si želimo in hrepenimo po opori, razumevanju in ljubezni nekoga ..včasih.. kogarkoli. In ko ga dobimo .. tega kogarkoli, jah.. takrat se zatakne. Takoj, ko metuljčki v trebuhu izginejo in ko hormonski naval čustev popusti, se znajdemo v vrtincu prilagajanja, ego bitk, vlečenja vrvi vsak na svoj konec. Kdo ima prav in kdo narobe. Na vrsto pridejo popularni zakonski svetovalci, dolgi klici na pomoč svojih prijateljev in realnost partnerske zveze. Nič kaj pravljično, kajne?
Sama sem v partnerski zvezi letos že okroglih 20 let. Bravo midva! Nikakor ne morem reči, da je najina pot eno samo veselje, rožice in bombončki. Je pa zelo blizu temu, če izvzamem eno vmesno leto mojega osebnostnega strmoglavljenja. Mojega-sedaj moža, sem spoznala pri svojih 17ih rosnih, prismojenih in naivnih letih. K sreči je bil on ravno tako prismuknjen kot jaz. No ..še vedno je. Jaz pa tudi.​

​Še vedno ne vem natančno, komu naj pripišem zasluge, da sem spoznala človeka, ki me razume bolj, kot razumem sama sebe. Vendar pa se mi zdi zanimivo, da partnerja nikoli nisem iskala. Kar pojavil se je. In čisto mogoče je tu že prvi namig. Ljudje povečini hlastamo za partnerjem, misleč, da nas bo dopolnil. Zapolnil praznino, ki jo doživljamo. Da bo on/ona rešitev za našo srečo. Po mojem skromnem mnenju je pametno vlagati svoj čas in energijo v iskanje sebe kot celote. In šele, ko najdemo sebe, odkrijemo kdo smo in smo sami sebi čisto luštna družba, se sprejmemo, take kot smo, z vsemi napakicami in medaljami… šele takrat smo zelo dobro postavljeni, da sprejmemo nekoga, ki bo lahko vzporedno rastel z nami. Se smejal in jokal z nami. Ne namesto nas.
No, da se vrnem nazaj..20 let nazaj. Vedno sem bila precej poštena do sebe in si z lahkoto priznala, da nisem najbolj enostaven karakter. Odlikovala me je neverjetna trma. Največkrat v svojo škodo. Trmarila sem kar tako za hec, kdaj pa kdaj tudi zares. S seboj pa sem v zvezo privlekla še kup podzavestno naučenih navad od doma. On pa tudi. Razen trmoglavosti. Ta nikoli ni bila njegova vrlina. Hvala bogu. Po vsej logiki bi se po enem letu ali dveh moralo začeti bojevanje med nama. Ali pa vsaj zametki prepirov. To sem nekako pričakovala. To je baje normalno. V moje veliko začudenje do tega ni prišlo. Nikoli. V vseh teh letih. Zakaj? Če je pa normalno. Če tako mora biti. Menim, da odgovor leži v sprejemanju drugega. Posledica tega je odprta in sproščena komunikacija. Vse lahko poveš…tudi tisto, kar te moti. Sploh če veš, da bo na drugi strani nekdo, ki dejansko posluša in mu je mar, kako se počutiš. Tvoje pripovedi pa ne razume kot napad, ampak kot iskreno željo po tem, da med dvema ne prihaja do tihih razpok. Tako se lahko učiva drug od drugega…da se poslušava in slišiva, ter spoštujeva mnenje drug drugega. Tu ne gre za popravljanje in prilagajanje partnerja po svoji podobi. Nobeden nima pravice kaj takega zahtevati od drugega.
Vedno, ko pomislim na partnersko zvezo, mi v glavi igra pesem Zorana Predina »Ne mi dihat za ovratnik, koza nora«. Pogosto se dogaja, da zveza dveh po nekem določenem časa postane zelenjavna juha. Ne veš več ali si  v tej juhi brokoli ali korenje. Vse skupaj je preveč prepleteno. Eden drugemu dihata za ovratnik in to povzroča občutek utesnjenosti in stiskanja v kot. Nobeden od para si ne zna predstavljati sebe kot ločeno osebo, s svojimi interesi, zanimanji, hobiji in svojo ločeno družbo. Nekako se izgubiš v zvezi. Jaz si partnerstvo predstavljam malce drugače. Kot dve ločeni drevesi, ki se odločita, da bosta rastli eno ob drugem. Si nudili podporo in zavetje v času viharjev. Vsako s svojim močnim koreninskim sistemom. Njune veje pa se prepletajo, njuna rast je homogena, veje v krošnji pa se morajo tudi malce prilagoditi vejam druge krošnje. Ampak sonce sije za obe drevesi in z malce potrpljenja in vztrajnosti, bosta obe drevesi zacveteli in obrodili sočne sadeže, ter hkrati neizmerno uživali v družbi drug drugega. 

Kaj pa razširitev zveze-prihod otrok? No, to je v koncertu partnerstva nov hit, ki rabi malce več »vežbe«. Vse se lahko v trenutku postavi na glavo. Lahko se s partnerjem ne strinjata glede vzgoje in se kdaj tudi sporečete glede otrok. Pa naj bo to vedno na samem. Otrok zavoha najmanjše neskladje mame in očeta in to s pridom uporabi. Nam se doma kdaj pa kdaj dogaja, da so si mnenja različna. Vendar imava dogovor. Enkrat eden popusti, drugič drugi. Včasih si na skrivaj namigneva, kdo bo popustil. Razvila sva skrivni jezik starševstva. Tako se vsakodnevno otrokovo iskanje meja vedno zaključi: »tako kot je rekel tata ali mama ..tako bo.« Zvečer pa so na sporedu skriti sestanki, kako zadevo izpeljati brez da bi otrok posumil, da imava različno mnenje. Z možem imava sklenjen pakt starševstva. Poleg tega sva se naučila, da rabiva čas za naju. Vsake toliko greva skupaj na sprehod v gozd. Brez otrok. In tudi tema pogovora niso otroci. Ampak beseda teče o željah, ovirah, pričakovanjih, ciljih in izzivih vsakega posebej na različnih področjih življenja. Tako ostajava na tekočem in ne izgubljava stika med nama. Vedno pa pomaga, če v zvezo vneseš tudi malce lahkotnosti, prismodarij in humorja. To je priporočljiva začimba.
Da na kratko povzamem svojo idejo o partnerstvu: vsak od nas je po svoje čuden-unikaten. To je dejstvo. Prava umetnost pa je spoznati osebo, ki je podobno čudna, kot smo mi sami in na skupni, unikatni poti sprejeti, negovati svojo iskro in hkrati podpirati, spoštovati iskro partnerja. Skupaj lahko tvorita čudovit, topel in dih jemajoč kres. 
Tea, Ranč Gaja

​K pisanju o tej temi me je pravzaprav vzpodbudilo življenje naše ostarele psice. Pri svojih zrelih trinajstih letih je punca še vedno precej fit. Malce ji peša srce in vidno varčuje s svojo življenjsko energijo. Z njo ni nič narobe, samo stara je. Pa vendar slišim od mnogih, da naj jo peljem na veterino, po tisto zadnjo injekcijo, ker je tako ali tako stara. Ja, pa kaj še!! Starost je stanje, obdobje, ne bolezen! Naša stara psica Luna je z nami že precej dolgo. Videla je prve korake mojih otrok, skrbno je čuvala in opazovala vse otroške vragolije, z mano vrtnarila, z mojim možem je hodila po najbolj strmih poteh. Bila je zaupnica vsakega člana družine posebej, v družino je vnaša toplino, razigranost, prvinskost, ljubezen. Sedaj, ko ne more početi več vsega tega v takem obsegu, kot je to počela toliko let…je po mnenju družbe čas, da jo odstranimo. Kje je spoštovanje, hvaležnost  za vsa ta leta brezpogojne ljubezni tega bitja? Mar tega kot družba ne vidimo več? Luna se namreč prav nič ne razlikuje od vsakega starega človeka. Tudi pri starejših smo naučeni, da je normalno, da se jih potisne na rob družbe. Pošljemo jih v domove za ostarele in mnogi pozabijo nanje. Kot na nekaj odsluženega, onemoglega, poškodovanega. 

Že kot mlado dekle sem oboževala stik s starejšimi. Navduševale so me stare zgodbe, izseki iz njihovih življenj. Nikoli se nisem spraševala, zakaj je temu tako. Čutila sem le veliko povezavo do starejših. Mogoče kot otrok nisem izkusila dovolj družbe starih staršev. Imela sem samo enega živečega - tata Pepi, sem mu rekla. Dajal mi je vso možno potuho tega sveta. Ni bil dober govorec. Veliko je doživel in preživel, a je o svojem življenju govoril zelo malo. Mogoče je prav ta skrivnostnost še bolj burila mojo radovednost. Želela sem vedeti več…kako so živeli nekoč, kaj so doživljali. Odgovore sem iskala drugje. Skozi vsa leta sem iskala družbo in pogovor drugih starejših. Z odprtimi usti sem poslušala neverjetne zgodbe iz njihovih življenj, njihova občutenja, stiske, travme, težave in tudi vse načine, kako so se imeli lepo in ga malce »biksali«. Jaz sem hrepenela po njihovih izkušnjah, oni pa so potrebovali nekoga, ki si je samo vzel čas in jih poslušal. Niti pomislila nisem, da je moja prisotnost tako blagodejno vplivala nanje. Veliko starejših je osamljenih. Tarnajo, da jih mladi ne poslušajo več, da mlade ne zanima njihovo mnenje, izkušnje. V njihovih očeh mlajše generacije raje bulimo v telefone in tam iščemo informacije. Na starejše včasih gledamo kot na breme. Razumem. Sistem je naravnan na čim večjo storilnost, tempo življenja je hiter, stres v ljudeh poka po šivih. Ni časa, niti volje, da bi se ukvarjali še s starejšimi. Če pa se že, je to kot obveznost. Vse to razumem. Ne odobravam, razumem pa. Pa vendar nas starejši lahko veliko naučijo. O življenju nekoč, o tem kako pomembna je povezanost enega z drugim, o spoštovanju, drugačnem tempu življenja, o njihovih vrednotah. Samo prisluhniti je treba. Biti tam, z njimi.

Vsi se bojimo starosti. Kot da je takrat konec. Kot da smo v tistem obdobju že »odslužili« svojemu namenu. Bojimo se postati »breme«, odslužena, preživeta oseba. Kaj pa, če isto stanje pogledamo z drugega zornega kota? Poskusimo…
Naši starejši so naši predniki. Po naših žilah teče njihova kri, njihovo znanje in modrost prežema naše celice. Živimo v svetu katerega so tudi oni soustvarjali in bo vedno prisoten njihov odtis. Bili so tu pred nami. Vedno bodo del nas in mi del njih. Smo kot mreža, prepleteni z življenji drug drugega. Dajmo starejšim mesto v družbi, ki jim pripada. Vsa stara ljudstva so se po nasvete obračala k starešinam, modrim starejšim. Oni so naše stopinje in sled po brezpotjih življenja.
Kaj pa naš odtis? Bomo pustili pečat, na katerega bodo naši potomci lahko ponosni in jim bo služil v njihovo dobro? Bomo zaradi prenasičenosti iz okolice po pomoti pretrgali linijo in vez med našimi predniki in našimi potomci? Svet, ter naša evolucija se spreminjata in razvijata in ne moremo vseh stvari početi na enak način, kot so to počeli naši starejši člani družbe. Lahko pa vzamemo njihov način bivanja kot podlago in jo nadgradimo na tak način, da bo najbolj služil nam in našim otrokom. Nič nas ne stane, če kdaj pa kdaj za sekundo odložimo naše dnevne obveznosti in se odpravimo v dom za ostarele. Na kakšen obisk več k svojim ostarelim sorodnikom. Po nasvet, po pripovedi, po znanje. Nič nas ne stane, če se kdaj za trenutek ustavimo in pokramljamo s svojim ostarelim sosedom. Kdo ve, mogoče bomo izvedeli kaj zanimivega in pomembnega. Zavedati se moramo tudi blagodejnega vpliva naše družbe na starejše. Včasih je zanje kot balzam za dušo, če jih poslušamo in jih opazimo. Da preženemo občutek samote, osamljenosti. Kot bi trenil bomo mi v njihovih vlogah in bomo želeli predati mlajšim svoje nore zgodbe, zanimivosti iz življenja, vpogled v naše vrednote, drobne modrosti in izkušnje. Upam samo, da bo naše najmlajše zanimalo življenje še koga drugega, poleg lastnega. Da bo temu tako, smo jim lahko že zdaj v tem trenutku dober vzor.
Dajmo starejšim svoje mesto. Poklonimo jim čas in spoštovanje, ki si ga zaslužijo! Odprimo srca za njihovo ljubezen in modrost. 

zapisala: TEA KAVS TONKLI

Vas malce bega naslov? Nič hudega. Včasih je potrebno, da nas kakšna zadeva malce zbega, da lahko vidimo stvar iz drugega zornega kota.
​Ljudje so družabna bitja. Najbolj uspevamo, cvetimo in najbolje delujemo v družbi. Skozi zgodovino človeštva je skupnost vedno imela močan vpliv in pomen za razvoj človeštva. Kdaj pa kdaj se najde kdo, ki mu enostavno ustreza vloga volka samotarja. Ampak po večini si ljudje iščemo družbo. Skupnost nam predstavlja varnost, neke vrste zaščito in pomoč eden drugemu. To imamo zapisano v genih. Po tem hrepenimo.

​In jaz nisem pri tem nobena izjema. Obožujem ljudi, obožujem družbo, pogovor, pristen stisk roke, objeme, očesni stik z drugo osebo. Pred leti sem s svojo flower power ideologijo verjela, da smo vsi fanj, da se imamo vsi radi, si hočemo vedno pomagati. Rožice, metuljčki, ljudje skakajoči po travi, smejoči, pojoči…Hja, streznitveni tuš je bil zame več kot očitno neizbežen. Pok močne kuhinjske ponve še zdaj včasih doni v moji glavi. Takrat niti pomislila nisem, da je ogromno ljudi, ki hodi po tej zemljici, kronično nesrečnih, globoko ranjenih, nekaj je depresivnih in otožnih. Par jih ima težave z bolečinami v telesu, paničnimi napadi, tesnobo. Kakšen sem in tja je strašno simpatičen in res človek na mestu, ampak se mu pa vedno nekam mudi. Takrat tega nisem videla. Nekako mi je moj optimistični okulist montiral rožnata očalca in meni je bilo vse roza. Takrat nisem vedela, da povečini ljudje cel čas igrajo vlogo nekoga, ki sploh ne obstaja, da je pristen odnos prava redkost, da se skrivajo za maskami. Jaz sem slepo verjela vsem lepim besedam, navidezni podpori, trepljanju po ramenu. Ja, vem kaj si mislite-naivnica mala. Ja, to sem bila jaz. Kot da moja naivnost ni  bila dovolj, pa sem bila povrh vsega nagnjena še h bolezni »izogibanje konfliktom za vsako ceno« in imela sem tudi diagnozo «vedno pomagaj ljudem, tudi če zato pozabiš nase«. Aja, da ne pozabim...nikoli nisem rekla NE. Nisem izražala svojega mnenja, oziroma sem se vedno preventivno strinjala s sogovornikom. V izogib konfliktu. Cela žurka. 😊
Vse je bilo super. Jaz srečnica, ki se nikoli ne krega in tista, ki vedno pomaga vsakemu. Tudi če me ta nekdo sploh ne prenaša. Saj sploh ni važno. Greš, pustiš svoje delo in pomagaš, svetuješ, poslušaš, uživaš in verjameš vsaki sladki besedi. In tako bi lahko živela srečno do konca svojih dni.  Pa nisem! 

​Zgodilo se je tisto usodno leto, od katerega je sedaj že dobrih 9 let. Sedaj ga gledam kot veliko darilo. Takrat ga nisem. Življenje se mi je zaradi niza določenih dogodkov in mojega preveč optimističnega obnašanja do ljudi, obrnilo na glavo. Moje baterije so bile prazne. Pristala sem na kolenih, nemočna, žalostna, obupana. Takrat, brez nobene ideje, zakaj je temu tako. Vedela sem samo to, da je prišla. Čutila sem jo v vsaki moji celici. Depresija. Neizčrpna žalost, brezvoljnost, otopelost. Vedela sem, da rabim pomoč. Trmasto sem zavračala idejo o obisku zdravnika. Želela sem samo družbo, družbo ljudi. Želela sem biti spet vesela. In ljudje mi lahko pomagajo, sem si mislila. Pa mi niso. Pa ne zato, ker mi ne bi želeli. Enostavno mi niso mogli in znali. Prezaposleni z igranjem nekih navideznih vlog srečnega človeka in vsak s celim košem svojih težav.  Kdaj pa kdaj sem napraskala za drobno pest energije. Zelo hitro sem ugotovila, da mi ob določeni družbi ljudi vsa energija pojema. Enostavno so mi je nevede posrkali. In postala sem oni. Čemerna, nagnjena h obrekovanju, kritiziranju, nesrečna. Tudi jaz sem si za kratek čas nadela masko. Zato, da bodo mislili, da sem ok. Da bom sama sebi verjela , da sem ok. Nič več roza barve, navihanosti, vihravosti, smeha, spontanosti in pozitive ni bilo v meni. Začenjala sem se odmikati od ljudi, zaprla sem se v osamo. Misleč, da bo bolje. Pa ni bilo. Hlepela sem po srčni, pristni družbi. Po podpori. H sreči sem jo še pravi čas dobila. Čisto spontano. V objemu gozda in živali. Tu sem si počasi dovolila jokati, biti iskrena s seboj. V njihovi družbi. Leto dni sem si vzela, da sem počasi spet čutila za prgišče živosti v sebi. In takrat se je začela moja trnova pot nazaj navzgor. Hvala moji trmi. Začelo se je delo na sebi. Korenito sem spremenila svoj pogled na življenje in na ljudi okoli sebe. Prvič v življenju sem si dovolila čutiti sebe. In zgodilo se je.. prvi NE. »Ne paše mi, ne morem, sedaj nimam časa.« To je bilo zame kot visoka znanost.  Ljudje, s katerimi sem se do tedaj družila, so nekako odhajali iz mojega življenja.  Počasi so prihajali novi. Taki pravi, srčni ljudje. Ljudje, ki so si že zacelili svoje rane in sedaj so lahko pomagali tudi meni. Moje srce je vriskalo. Obstajajo! Obstajajo ljudje z veliko začetnico!  

​Takrat sem končno razumela. Ljudje okoli mene me lahko vzdignejo v nebo, ali pa me potisnejo h tlom. Nekateri ljudje nosijo v sebi darila, ki mi jih lahko poklonijo. Nekateri ljudje pa zaradi svojih ran v sebi nosijo male zaščitne britvice, s katerimi me lahko vede ali nevede lahko porežejo. Odvisno s kom se družim. Predvsem pa sem se naučila, da grem sedaj zavestno v vsak odnos s človekom. Previdno izbiram dobre prijatelje in poskušam gledati preko mask ljudi, ki trpeče mečejo svoje britvice naokoli. Ne obsojam, ker ne poznam vseh zgodb ljudi. Razumem pa lahko bolečino mnogih. Predvsem zato, ker sem jo izkusila tudi sama. Ena od mojih mnogih lekcij je bila: Ko si ranljiv, ko si na tleh, bodi pozoren na ljudi okoli sebe. Takrat potrebuješ podporo, ljubezen, sočutje, ramo. Ob pomanjkanju vseh teh »zdravil« in v družbi otopelih ljudi, ki jim vlada strah in bolečina, se je izredno težko postaviti na nazaj na noge. Nazaj v svojo moč. Imaš možnost izbire s kom preživljaš svoj čas.
In naj bo zaključek totalno optimističen: Še vedno obožujem ljudi!  Vse! Tiste, ki me podpirajo. Tiste, ki me poskušajo raniti(največkrat zaradi svojih ran).  Tiste, ki me učijo(na mehko ali na grobo). Tiste tihe, tiste klepetave. Tiste vesele, pa ta žalostne. Zakaj? Ker sem vedno bila in vedno bom ČLOVEK SOČLOVEKU.
V slogi je moč!

DOTIKANJE, STIK
25.3.2024
​
Živimo v svetu, ki hrepeni po dotiku. Hrepenimo po stiku. Živo bitje z živim bitjem. Nekaj tako osnovnega, prvinskega, naravnega. Pa vendar se počutimo izolirani drug od drugega. Ljudje hodimo po svetu povečini odtujeni drug od drugega. Živimo precej na površju. Izgubljamo se v vsej naglici, kaosu in obveznostih, ki nam jih ponuja današnja družba. Ni nam tuje, če se sredi množice ljudi počutimo osamljeni. Zasledila sem podatke zelo zanimive raziskave: povprečen človek sodobnega sveta se svojega mobilnega telefona dotakne v povprečju več kot 2.500 x na dan. Ob tem se mi porodi vprašanje-kolikokrat se ta isti povprečni človek dotakne svojega partnerja, svojih otrok v enem dnevu?

​Ljudje smo in zaenkrat ostajamo bitja, katerih pomemben del je čutenje. Že ob rojstvu je tako pomemben prvi stik otroka z mamo. Kasneje pa otrok nujno potrebuje stik in dotik tudi vse ostale družine. Slednje v otroku vzbuja občutek varnosti, pripadnosti. Dotik je za otroka enako pomemben kot hrana, dotikanje je čustvena hrana.
Spominjam se sebe kot otroka. Nikoli nisem želela dotika. Še več, burno sem ga zavračala. Zelo nenavadno in nevsakdanje, kajne? Spominjam se, da sem tudi v obdobju odraščanja čutila močno nelagodje ob dotiku z drugim človekom. Vsak stisk roke za rojstni dan je zame predstavljal stres. Da ne omenjam objemanja in kulturne tri poljube mimo lic. Zame so bila to občutja rahle panike. Ob vsakem silvestrovanju sem se skrivala in upala, da me ne opazijo. Ob takih dogodkih sem čutila zakrčenost v celem telesu. Moj izraz na obrazu je deloval, kot bi si v usta natlačila par kislih limon. V najstništvu nisem pomislila, da bom nekoč morda spoznala fanta, ki bo, kot se za romanco spodobi, želel dotik, poljub in še kaj več. In prišel je čas v mojem življenju, ko je prišel ta fant. Uff! Najino začetno obdobje je bilo zelo podobno situaciji, ko človek želi udomačiti divjo žival. Toliko nezaupanja, trzanja, odskakovanja. Kaj naj rečem…sama nad sabo bi že davno obupala. Ampak on ni! Z neskončno mero potrpljenja me je učil dotika, stika, bližine.

Nalogo je več kot očitno opravil z odliko, saj sem se po sedmih letih zveze podala v svet masaž. Si predstavljate-dekle, ki se je od vedno balo dotika, se sedaj dotika tujih ljudi skoraj vsak dan. In pri tem naravnost uživam. Naučila sem se magije dotika. Počasi sem odkrivala, kaj v telesu naredi pristen objem. Kako zdravilno je, da se človeka dotakneš tudi z očmi, s pogledom. Verjetno vas zanima, kaj se je spremenilo, zakaj sem ugotovila, da nujno potrebujem dotik? Odgovor je preprost. Odprla sem srce. Roke so podaljšek srca. Roke govorijo jezik ljubezni. Ko ustvarjamo z rokami z odprtim srcem, se pod našimi rokami kreira izdelek ljubezni. Lahko je karkoli. Peka kruha, kuhanje, risanje, kvačkanje. Seznam rokodelstva je zelo dolg. In vsi ti izdelki lahko nosijo naš pečat. Če so naša srca odprta. Če pa vse te iste stvari počnemo z zaprtim srčnim predelom, potem je že skoraj govora o industrijskemu delu robota.  Po domače povedano-štancamo. V letih, ko sem dobila prav poseben naziv-mama, sem se močno zavedala pomembnosti dotikanja.  Svojima dvema otrokoma sva z možem od vedno delila neskončno objemov in vedno dajala velik pomen stika med ljudmi. Sedaj sta otroka že oba najstnika in mi je še posebej toplo pri srcu, ker se še vedno pozdravimo z objemom vsak dan, tudi če ju opazuje gruča njunih prijateljev. Dotik je v moji družini nekako spontano, pristno in naravno vtkan v naš vsakdan. Zdi se mi kot lepa popotnica, ki jo lahko starš lahko pokloni svojemu otroku.

​Zato, dragi moji! Ne pozabimo na dotikanje, ne pozabimo pobožati trave, drevesa, rožic in svoje solate na vrtu. Večkrat se pocrkljajmo z našimi otroci. To krvavo potrebujejo (tudi če mogoče ne priznajo)oni in mi. Ne pozabimo pr'popat poljubčka partnerju, ko pride domov iz službe. Ne pozabimo tudi na naše živali. One so tako željne naše pozornosti in čohanja.
 Ne pozabimo, da imamo srčni utrip, da nas dotik dela žive!  Če je uspelo divji deklici zaprtega srca, lahko uspe vsakemu.
Tea iz Ranča Gaja