Vas malce bega naslov? Nič hudega. Včasih je potrebno, da nas kakšna zadeva malce zbega, da lahko vidimo stvar iz drugega zornega kota.
Ljudje so družabna bitja. Najbolj uspevamo, cvetimo in najbolje delujemo v družbi. Skozi zgodovino človeštva je skupnost vedno imela močan vpliv in pomen za razvoj človeštva. Kdaj pa kdaj se najde kdo, ki mu enostavno ustreza vloga volka samotarja. Ampak po večini si ljudje iščemo družbo. Skupnost nam predstavlja varnost, neke vrste zaščito in pomoč eden drugemu. To imamo zapisano v genih. Po tem hrepenimo.
In jaz nisem pri tem nobena izjema. Obožujem ljudi, obožujem družbo, pogovor, pristen stisk roke, objeme, očesni stik z drugo osebo. Pred leti sem s svojo flower power ideologijo verjela, da smo vsi fanj, da se imamo vsi radi, si hočemo vedno pomagati. Rožice, metuljčki, ljudje skakajoči po travi, smejoči, pojoči…Hja, streznitveni tuš je bil zame več kot očitno neizbežen. Pok močne kuhinjske ponve še zdaj včasih doni v moji glavi. Takrat niti pomislila nisem, da je ogromno ljudi, ki hodi po tej zemljici, kronično nesrečnih, globoko ranjenih, nekaj je depresivnih in otožnih. Par jih ima težave z bolečinami v telesu, paničnimi napadi, tesnobo. Kakšen sem in tja je strašno simpatičen in res človek na mestu, ampak se mu pa vedno nekam mudi. Takrat tega nisem videla. Nekako mi je moj optimistični okulist montiral rožnata očalca in meni je bilo vse roza. Takrat nisem vedela, da povečini ljudje cel čas igrajo vlogo nekoga, ki sploh ne obstaja, da je pristen odnos prava redkost, da se skrivajo za maskami. Jaz sem slepo verjela vsem lepim besedam, navidezni podpori, trepljanju po ramenu. Ja, vem kaj si mislite-naivnica mala. Ja, to sem bila jaz. Kot da moja naivnost ni bila dovolj, pa sem bila povrh vsega nagnjena še h bolezni »izogibanje konfliktom za vsako ceno« in imela sem tudi diagnozo «vedno pomagaj ljudem, tudi če zato pozabiš nase«. Aja, da ne pozabim...nikoli nisem rekla NE. Nisem izražala svojega mnenja, oziroma sem se vedno preventivno strinjala s sogovornikom. V izogib konfliktu. Cela žurka. 😊
Vse je bilo super. Jaz srečnica, ki se nikoli ne krega in tista, ki vedno pomaga vsakemu. Tudi če me ta nekdo sploh ne prenaša. Saj sploh ni važno. Greš, pustiš svoje delo in pomagaš, svetuješ, poslušaš, uživaš in verjameš vsaki sladki besedi. In tako bi lahko živela srečno do konca svojih dni. Pa nisem!
Vse je bilo super. Jaz srečnica, ki se nikoli ne krega in tista, ki vedno pomaga vsakemu. Tudi če me ta nekdo sploh ne prenaša. Saj sploh ni važno. Greš, pustiš svoje delo in pomagaš, svetuješ, poslušaš, uživaš in verjameš vsaki sladki besedi. In tako bi lahko živela srečno do konca svojih dni. Pa nisem!
Zgodilo se je tisto usodno leto, od katerega je sedaj že dobrih 9 let. Sedaj ga gledam kot veliko darilo. Takrat ga nisem. Življenje se mi je zaradi niza določenih dogodkov in mojega preveč optimističnega obnašanja do ljudi, obrnilo na glavo. Moje baterije so bile prazne. Pristala sem na kolenih, nemočna, žalostna, obupana. Takrat, brez nobene ideje, zakaj je temu tako. Vedela sem samo to, da je prišla. Čutila sem jo v vsaki moji celici. Depresija. Neizčrpna žalost, brezvoljnost, otopelost. Vedela sem, da rabim pomoč. Trmasto sem zavračala idejo o obisku zdravnika. Želela sem samo družbo, družbo ljudi. Želela sem biti spet vesela. In ljudje mi lahko pomagajo, sem si mislila. Pa mi niso. Pa ne zato, ker mi ne bi želeli. Enostavno mi niso mogli in znali. Prezaposleni z igranjem nekih navideznih vlog srečnega človeka in vsak s celim košem svojih težav. Kdaj pa kdaj sem napraskala za drobno pest energije. Zelo hitro sem ugotovila, da mi ob določeni družbi ljudi vsa energija pojema. Enostavno so mi je nevede posrkali. In postala sem oni. Čemerna, nagnjena h obrekovanju, kritiziranju, nesrečna. Tudi jaz sem si za kratek čas nadela masko. Zato, da bodo mislili, da sem ok. Da bom sama sebi verjela , da sem ok. Nič več roza barve, navihanosti, vihravosti, smeha, spontanosti in pozitive ni bilo v meni. Začenjala sem se odmikati od ljudi, zaprla sem se v osamo. Misleč, da bo bolje. Pa ni bilo. Hlepela sem po srčni, pristni družbi. Po podpori. H sreči sem jo še pravi čas dobila. Čisto spontano. V objemu gozda in živali. Tu sem si počasi dovolila jokati, biti iskrena s seboj. V njihovi družbi. Leto dni sem si vzela, da sem počasi spet čutila za prgišče živosti v sebi. In takrat se je začela moja trnova pot nazaj navzgor. Hvala moji trmi. Začelo se je delo na sebi. Korenito sem spremenila svoj pogled na življenje in na ljudi okoli sebe. Prvič v življenju sem si dovolila čutiti sebe. In zgodilo se je.. prvi NE. »Ne paše mi, ne morem, sedaj nimam časa.« To je bilo zame kot visoka znanost. Ljudje, s katerimi sem se do tedaj družila, so nekako odhajali iz mojega življenja. Počasi so prihajali novi. Taki pravi, srčni ljudje. Ljudje, ki so si že zacelili svoje rane in sedaj so lahko pomagali tudi meni. Moje srce je vriskalo. Obstajajo! Obstajajo ljudje z veliko začetnico!
Takrat sem končno razumela. Ljudje okoli mene me lahko vzdignejo v nebo, ali pa me potisnejo h tlom. Nekateri ljudje nosijo v sebi darila, ki mi jih lahko poklonijo. Nekateri ljudje pa zaradi svojih ran v sebi nosijo male zaščitne britvice, s katerimi me lahko vede ali nevede lahko porežejo. Odvisno s kom se družim. Predvsem pa sem se naučila, da grem sedaj zavestno v vsak odnos s človekom. Previdno izbiram dobre prijatelje in poskušam gledati preko mask ljudi, ki trpeče mečejo svoje britvice naokoli. Ne obsojam, ker ne poznam vseh zgodb ljudi. Razumem pa lahko bolečino mnogih. Predvsem zato, ker sem jo izkusila tudi sama. Ena od mojih mnogih lekcij je bila: Ko si ranljiv, ko si na tleh, bodi pozoren na ljudi okoli sebe. Takrat potrebuješ podporo, ljubezen, sočutje, ramo. Ob pomanjkanju vseh teh »zdravil« in v družbi otopelih ljudi, ki jim vlada strah in bolečina, se je izredno težko postaviti na nazaj na noge. Nazaj v svojo moč. Imaš možnost izbire s kom preživljaš svoj čas.
In naj bo zaključek totalno optimističen: Še vedno obožujem ljudi! Vse! Tiste, ki me podpirajo. Tiste, ki me poskušajo raniti(največkrat zaradi svojih ran). Tiste, ki me učijo(na mehko ali na grobo). Tiste tihe, tiste klepetave. Tiste vesele, pa ta žalostne. Zakaj? Ker sem vedno bila in vedno bom ČLOVEK SOČLOVEKU.
V slogi je moč!
In naj bo zaključek totalno optimističen: Še vedno obožujem ljudi! Vse! Tiste, ki me podpirajo. Tiste, ki me poskušajo raniti(največkrat zaradi svojih ran). Tiste, ki me učijo(na mehko ali na grobo). Tiste tihe, tiste klepetave. Tiste vesele, pa ta žalostne. Zakaj? Ker sem vedno bila in vedno bom ČLOVEK SOČLOVEKU.
V slogi je moč!
DOTIKANJE, STIK
25.3.2024
Živimo v svetu, ki hrepeni po dotiku. Hrepenimo po stiku. Živo bitje z živim bitjem. Nekaj tako osnovnega, prvinskega, naravnega. Pa vendar se počutimo izolirani drug od drugega. Ljudje hodimo po svetu povečini odtujeni drug od drugega. Živimo precej na površju. Izgubljamo se v vsej naglici, kaosu in obveznostih, ki nam jih ponuja današnja družba. Ni nam tuje, če se sredi množice ljudi počutimo osamljeni. Zasledila sem podatke zelo zanimive raziskave: povprečen človek sodobnega sveta se svojega mobilnega telefona dotakne v povprečju več kot 2.500 x na dan. Ob tem se mi porodi vprašanje-kolikokrat se ta isti povprečni človek dotakne svojega partnerja, svojih otrok v enem dnevu?
25.3.2024
Živimo v svetu, ki hrepeni po dotiku. Hrepenimo po stiku. Živo bitje z živim bitjem. Nekaj tako osnovnega, prvinskega, naravnega. Pa vendar se počutimo izolirani drug od drugega. Ljudje hodimo po svetu povečini odtujeni drug od drugega. Živimo precej na površju. Izgubljamo se v vsej naglici, kaosu in obveznostih, ki nam jih ponuja današnja družba. Ni nam tuje, če se sredi množice ljudi počutimo osamljeni. Zasledila sem podatke zelo zanimive raziskave: povprečen človek sodobnega sveta se svojega mobilnega telefona dotakne v povprečju več kot 2.500 x na dan. Ob tem se mi porodi vprašanje-kolikokrat se ta isti povprečni človek dotakne svojega partnerja, svojih otrok v enem dnevu?
Ljudje smo in zaenkrat ostajamo bitja, katerih pomemben del je čutenje. Že ob rojstvu je tako pomemben prvi stik otroka z mamo. Kasneje pa otrok nujno potrebuje stik in dotik tudi vse ostale družine. Slednje v otroku vzbuja občutek varnosti, pripadnosti. Dotik je za otroka enako pomemben kot hrana, dotikanje je čustvena hrana.
Spominjam se sebe kot otroka. Nikoli nisem želela dotika. Še več, burno sem ga zavračala. Zelo nenavadno in nevsakdanje, kajne? Spominjam se, da sem tudi v obdobju odraščanja čutila močno nelagodje ob dotiku z drugim človekom. Vsak stisk roke za rojstni dan je zame predstavljal stres. Da ne omenjam objemanja in kulturne tri poljube mimo lic. Zame so bila to občutja rahle panike. Ob vsakem silvestrovanju sem se skrivala in upala, da me ne opazijo. Ob takih dogodkih sem čutila zakrčenost v celem telesu. Moj izraz na obrazu je deloval, kot bi si v usta natlačila par kislih limon. V najstništvu nisem pomislila, da bom nekoč morda spoznala fanta, ki bo, kot se za romanco spodobi, želel dotik, poljub in še kaj več. In prišel je čas v mojem življenju, ko je prišel ta fant. Uff! Najino začetno obdobje je bilo zelo podobno situaciji, ko človek želi udomačiti divjo žival. Toliko nezaupanja, trzanja, odskakovanja. Kaj naj rečem…sama nad sabo bi že davno obupala. Ampak on ni! Z neskončno mero potrpljenja me je učil dotika, stika, bližine.
Spominjam se sebe kot otroka. Nikoli nisem želela dotika. Še več, burno sem ga zavračala. Zelo nenavadno in nevsakdanje, kajne? Spominjam se, da sem tudi v obdobju odraščanja čutila močno nelagodje ob dotiku z drugim človekom. Vsak stisk roke za rojstni dan je zame predstavljal stres. Da ne omenjam objemanja in kulturne tri poljube mimo lic. Zame so bila to občutja rahle panike. Ob vsakem silvestrovanju sem se skrivala in upala, da me ne opazijo. Ob takih dogodkih sem čutila zakrčenost v celem telesu. Moj izraz na obrazu je deloval, kot bi si v usta natlačila par kislih limon. V najstništvu nisem pomislila, da bom nekoč morda spoznala fanta, ki bo, kot se za romanco spodobi, želel dotik, poljub in še kaj več. In prišel je čas v mojem življenju, ko je prišel ta fant. Uff! Najino začetno obdobje je bilo zelo podobno situaciji, ko človek želi udomačiti divjo žival. Toliko nezaupanja, trzanja, odskakovanja. Kaj naj rečem…sama nad sabo bi že davno obupala. Ampak on ni! Z neskončno mero potrpljenja me je učil dotika, stika, bližine.
Nalogo je več kot očitno opravil z odliko, saj sem se po sedmih letih zveze podala v svet masaž. Si predstavljate-dekle, ki se je od vedno balo dotika, se sedaj dotika tujih ljudi skoraj vsak dan. In pri tem naravnost uživam. Naučila sem se magije dotika. Počasi sem odkrivala, kaj v telesu naredi pristen objem. Kako zdravilno je, da se človeka dotakneš tudi z očmi, s pogledom. Verjetno vas zanima, kaj se je spremenilo, zakaj sem ugotovila, da nujno potrebujem dotik? Odgovor je preprost. Odprla sem srce. Roke so podaljšek srca. Roke govorijo jezik ljubezni. Ko ustvarjamo z rokami z odprtim srcem, se pod našimi rokami kreira izdelek ljubezni. Lahko je karkoli. Peka kruha, kuhanje, risanje, kvačkanje. Seznam rokodelstva je zelo dolg. In vsi ti izdelki lahko nosijo naš pečat. Če so naša srca odprta. Če pa vse te iste stvari počnemo z zaprtim srčnim predelom, potem je že skoraj govora o industrijskemu delu robota. Po domače povedano-štancamo. V letih, ko sem dobila prav poseben naziv-mama, sem se močno zavedala pomembnosti dotikanja. Svojima dvema otrokoma sva z možem od vedno delila neskončno objemov in vedno dajala velik pomen stika med ljudmi. Sedaj sta otroka že oba najstnika in mi je še posebej toplo pri srcu, ker se še vedno pozdravimo z objemom vsak dan, tudi če ju opazuje gruča njunih prijateljev. Dotik je v moji družini nekako spontano, pristno in naravno vtkan v naš vsakdan. Zdi se mi kot lepa popotnica, ki jo lahko starš lahko pokloni svojemu otroku.
Zato, dragi moji! Ne pozabimo na dotikanje, ne pozabimo pobožati trave, drevesa, rožic in svoje solate na vrtu. Večkrat se pocrkljajmo z našimi otroci. To krvavo potrebujejo (tudi če mogoče ne priznajo)oni in mi. Ne pozabimo pr'popat poljubčka partnerju, ko pride domov iz službe. Ne pozabimo tudi na naše živali. One so tako željne naše pozornosti in čohanja.
Ne pozabimo, da imamo srčni utrip, da nas dotik dela žive! Če je uspelo divji deklici zaprtega srca, lahko uspe vsakemu.
Tea iz Ranča Gaja
Ne pozabimo, da imamo srčni utrip, da nas dotik dela žive! Če je uspelo divji deklici zaprtega srca, lahko uspe vsakemu.
Tea iz Ranča Gaja